Irma Pavlinič Krebs res odhaja v slogu: svojemu nasledniku Borutu Pahorju je zapustila tempirano bombo, ki jo je od Viranta sicer nasledila tudi sama, in le stežka obvladovala pred eksplozijo.

Osemdeset odstotkov vseh uslužbencev je upravičenih do višje plače. Kdo, če sploh kdo, bo vračal milijone, ki so nastali ob napačnih prevedbah plač, ni jasno. Da niti ne omenjamo kupa sistemskih napak, ki maso plač javnih uslužbencev večajo tudi, če javni sektor ne zaposluje na novo. Nič čudnega, da je moral Pahor to ministrstvo prevzeti kar sam. Kdo bi ga v resnici hotel voditi?

Porušimo vse. Čeprav je vlada še 23. junija zahtevala, da se omenjene anomalije v javnem sektorju odpravijo brez finančnih posledic, je le nekaj dni pozneje sprejela nasprotujoč sklep in policistom odobrila dodatke h plači.

Pahor je tako povlekel potezo, s katero si je še dodatno otežil ministrovanje in tvegal, da poruši vse. To, kar se zdi nedolžno popuščanje koalicijski partnerici, ima lahko namreč nepredvidljive posledice. Ne bi bilo prvič, da bi javni sektor odnesel vlado. Tudi Janša je na volitvah plačal ceno kaosa v njem.

Ko bodo z vseh strani začele deževati zahteve po višjih plačah, bo oblast seveda začela pozivati k razumnosti in odgovornosti sindikatov. Češ, kriza je. In na koncu bodo nerazumne, nespametne in prenagljene odločitve politikov spet na svojih plečih nosili delavci.

Razen če krize ne bodo hoteli plačati. Ko bodo delavci na ulici, pa se bo najbrž izkazalo, da ni naključje, da je vlada najprej popustila prav represivnemu aparatu.