Peterica, ki bi resetirala Slovenijo, v Delu razmišlja takole: "Resničen reset se mora zgoditi tukaj, v Sloveniji. Resetirani volivci bodo zahtevnejši kupci na slovenskem političnem trgu in trgovci – stranke se jim bodo morale prilagoditi." Resetirati se mora torej v prvi vrsti celotna Slovenija z volivci na čelu, kar bo posledično resetiralo tudi oblast. Slovenski volivci smo po mnenju piscev do neke mere zavedeni, hkrati pa uživamo v malih privilegijih, kot so fiktivni študij, veze in poznanstva ter študentsko delo. To pa reproducira vlade, ki so te privilegije omogočile, še pravijo.

Tipka reset. Težava se pojavi, ko volivec išče tipko reset. Povprečni Janez Novak se namreč morda lahko resetira, vendar se zdi, da se v svojem iskanju znajde v začaranem krogu.

Odloči se, da bo študentskemu delu rekel ne, ker gre za izkoriščanje. V podjetju kljub temu zahtevajo napotnico, čeprav Janez ni več študent. Vlada mu čez čas stopi naproti in ponudi malo delo.

Janez se razveseli, da bo morda na račun tega dobil redno službo. Pa pridejo sindikati, ki zakon ustavijo na referendumu, in učeni ekonomisti, ki rečejo, da je zakon slab. Janez je zmeden. Pa si misli: "K vragu, se bom raje nekam fiktivno vpisal."

Na volivca torej deluje neskončno število zunanjih dražljajev, ki bi potrebovali vsak svoj mali reset. Zato naj pisci ne bodo presenečeni, še manj pa užaljeni, če si vsakokrat, ko nekdo napiše nekaj, kar zveni kot rešitev, volivec zaželi stranko, skupino posameznikov, društvo, če hočete nevladno organizacijo, skratka izvajalca te rešitve.