V Sloveniji se je plagiatorstvo že prav razpaslo. Huda kriza identitete, ni kaj. Najbrž se še vsi dobro spomnite, ko si je Janez Janša del govora “sposodil” pri Tonyju Blairu? Ali ko je Milan M. Cvikl del svoje knjige povzel z wikipedije? Ali pa ko je Mojca Mavec dobesedno prepisovala kolumne iz tujih revij (za kar se je pozneje sicer opravičila)?

Ponaredke poznamo povsod. Če se med turistično sezono – nedaleč od slovenske meje – v Umagu sprehodite ob obali, boste na stojnicah našli številne ponaredke svetovno priznanih znamk oblačil.

Plagiatorstvo pa je daleč najbolj razširjeno v glasbi, pri kopipejstanju pa so bolje skriti “avtorji” v manjših državah, kot je Slovenija. A zaradi interneta je tovrstnih razkritij vedno več. Zgodi se tudi največjim. Najbolj izpostavljen bend na svetu si težko privošči, da zavestno ukrade melodijo.

A pevka K. D. Lang je v refrenu pesmi skupine Rolling Stones Anybody Seen My Baby prepoznala svojo Constant Craving. Še pred izidom albuma so stvar uredili, Mick Jagger in Keith Richards sta ji priznala soavtorstvo.

Naključja? Kot glasbenik se zavedam, da kaj hitro kje slišiš kakšno melodijo in jo podzavestno transformiraš v neko “svojo”. A to so naključja. Pri kopipejstu, kot je Na božično noč, težko govorimo o slučaju, saj je melodija domala identična.

Enega od njenih “avtorjev” Mirana Rudana poznamo še iz ene plagiatorske zgodbe. Pesem Laure ni več je bila kopipejst pesmi Laura non c'e italijanskega pevca Neka. Laure zdaj zaradi prepovedi dobesedno ni več. Bo še pred božičem izginila tudi “naša” Božična noč?