V Sloveniji do desetega leta alkohol poskusi polovica vseh otrok. Petina desetletnikov ga uživa nekajkrat na mesec. Če je včasih veljalo, da mladi pijejo zaradi pritiska vrstnikov, je ob teh podatkih jasno, da sedemletnikov k lokanju vina ne sili pokvarjena vrtčevska banda, temveč se pitja učijo pri starših.

Pri tistih torej, ki naj bi jih zaščitili tako doma kot na cesti. Takih staršev ne bo omajala nobena kazen, tako kot jih ni ob višanjih v preteklosti. Na cestah še vedno umirajo nedolžni, mi pa razpravljamo, ali bo to morijo preprečilo sto ali 200 evrov.

Frustracija. Mladim se kot preventivo še vedno prodaja, da biti pijan ni kul. Kot da je pitje subkulturna izbira življenjskega stila. Ljudje v Sloveniji pijejo, ker naša kolektivna zavest pravi, da je treba težave pometati pod preprogo in trpeti v tišini med štirimi stenami. Da le ne bodo videli sosedje.

Alkohol je prisoten zato, ker je 110 tisoč ljudi brez dela, ker jih 220 tisoč živi pod pragom revščine, ker mladi nimajo stanovanj, ker diplomanti delajo na začasnih pogodbah za minimalno plačo, ker morajo delavci molčati o mobingu, ker si ne morejo privoščiti dopusta. In vse te frustracije se prenašajo na ceste.

Spomnite se, kolikokrat trobite, pa za to ni razloga. Kolikokrat preklinjate in gestikulirate nekomu, ki ni speljal dovolj hitro. Kolikokrat tiščite na gas, pa se vam ne mudi nikamor. To lahko pripišemo vročekrvnosti, a to bi bil poceni argument. Tudi te frustracije so le simptom globljih družbenih problemov. Pisati kazni je preprosto. Naslavljati ključne izzive naše družbe je bistveno težje.