Foto: Žurnal24 Tjaša Pureber (Foto: Nik Rovan) Da minister izbere svoje državne sekretarje, torej neposredno podrejene ljudi, ki izvršujejo želje vlade, je logično. To so kadri, ki so mu neposredno podrejeni in sooblikujejo vladne politike na posameznem področju. Če so na teh mestih po naključju tudi dejanski strokovnjaki, je to tako rekoč presežek. Težava nastane, ko se princip političnega kadrovanja z najvišjih funkcij prenese na vse druge ravni državne uprave. Še posebno ko postane absoluten. Strankarska pripadnost in lojalnost brez kančka kritične distance do političnih odločitev tako postane edino merilo zaposlovanja. Posledično se vsem zdi povsem logično, da ob prihodu novega ministra trepetajo za službe, pa čeprav so priznani strokovnjaki. Vedo pač, da štejejo le usluge in protiusluge, ne glede na to, ali je delo opravljeno strokovno. Takšno kadrovanje meče slabo luč tudi na tiste menjave, ki so morda upravičene. Dejstvo je, da nimamo nikakršnega razloga, da bi zaupali presoji tistih, ki tako očitno preferirajo strankarsko zvesti kader.

Gotovi so

To je vzorec, po katerem se politični mandat, ki ga politikom dajejo ljudje, razume kot mandat za brezsramno okoriščanje, ne pa izpolnjevanje volje ljudstva. Izgovori, da so se ljudje javili na javne razpise, zato o njihovih imenovanjih ne more biti dvoma, so oholo obnašanje, proti kateremu že več kot dva meseca protestirajo na ulicah. In nadaljevanje takšnega obnašanja bo ljudi na ulici ohranjalo. Še posebno ker je pri nas v vsaki, tako levi kot desni vladi očitno postalo samoumevno, da se lojalni kadri nagradijo z delovnimi mesti.