Brezposelni se na pomoč “sončne uprave”, da jim bo našla delo, ne morejo zanašati. Znanec, ki je pristal na zavodu, mi je povedal, da v pol leta ni dobil niti enega napotila zavoda za zaposlovanje, naj se oglasi pri delodajalcu. Znanka pa je dejala, da za dela, o katerih so jo obvestili, ni niti približno izpolnjevala pogojev, zato je vedela, da je bitka že vnaprej izgubljena.

Torej, brezposelni fantje in dekleta, imate obilico časa? Se počutite nekoristne? Ste napisali že več kot sto prošenj, pa ni učinka? Ste obupani? Razmišljate, da ste zapravili pol svojega življenja za šolanje, zdaj pa od dolgočasja na kavču strmite v televizijski ekran in poznate na pamet že vse detajle kakšne limonade, namesto da bi delali?

Ker država ne kaže velikega posluha, se morda lahko zorganizirate sami. Pazite le, da storite to legalno, denimo po zgledu časovne banke, ki so se je domislili na ekonomski fakulteti: ura za uro in ne za denar! Spletne strani, na kateri bi brezposelni menjali svoje znanje in delo, najbrž ni težko narediti.

Predlog. Snovalcem aktivnih politik zaposlovanja pa predlagam, naj poskrbijo, da bodo svoje znanje prek javnih del lahko podajali vsi, tudi tisti, ki nimajo sedme stopnje izobrazbe. Če bo brezposelna šivilja mlado mamico naučila sešiti oblačila za otroke, keramičar pa bo brezposelnega očka naučil, kako lahko sam položi ploščice v stanovanju, bo to, če nič drugega, vsaj malenkosten prihranek v že tako skromnem gospodinjskem proračunu.