To, da poslanci in ministri koristijo službena stanovanja, ki so jim sicer po zakonu na voljo, je že dolgoletna praksa in ni nobena skrivnost. Nad relativno nizkimi najemninami se ljudje seveda zgražajo, saj je številnim prebivalcem, ki se kljub redni zaposlitvi le stežka prebijajo skozi mesec, težko razumeti, da nekdo z visoko plačo in različnimi ugodnostmi poleg vsega uživa še neprofitno najemnino. Da imajo poslanci iz oddaljenih krajev službena stanovanja (čeprav so – roko na srce – med njimi tudi nekateri, ki so od stalnega bivališča oddaljeni le slabo uro vožnje), konec koncev ni sporno, a bi si jih lahko pač privoščili tudi na lastne stroške.

Elite. Pri tem v končni fazi stanovanja na račun davkoplačevalcev niso pomembna in služijo bolj kot simbol. V aktualni makroekonomski situaciji varčevanje poslancev pri njihovem življenjskem slogu pač ne bo prineslo nobenih vidnejših rezultatov, tako kot jih pred leti ni simbolno varčevanje pri cvetličnih aranžmajih v državnem zboru ali reprezentanci predsednika vlade. Gre preprosto za to, da so stanovanja še eden izmed številnih dejavnikov, ki pri ljudeh utrjujejo prepričanje, da funkcionarji v prvi vrsti delajo zase, čeprav bi morali biti v službi ljudi. To, da je število stanovanj približno enako v tem in prejšnjem mandatu, nakazuje, kar nekateri vstajniki trdijo že mesece: ni važno, ali se spremeni nekaj obrazov in novih ali starih strank, ko pa med njimi obstaja temeljni konsenz o varovanju privilegijev vladajočega razreda.