Slovenske avtoceste so politični projekt, ki je že davno tega zašel od prvotnih usmeritev v pospeševanje razvoja države, dviga mobilnosti delovne sile in pretoka blaga.

Politiki so s flomastri risali trase odsekov, zemljišča so se odkupovala po previsokih cenah, zgradila se je nepotrebna okoliška infrastruktura – pa še to nekakovostno.

Rezultat: ne glede na namensko milijardo evrov in pol, kohezijske milijone, cestnine in bencinski tolar je danes Slovenija zadolžena za vsak meter avtocestnega asfalta. Skoraj sedem milijonov evrov na vsak kilometer avtoceste, pa čeprav smo nekaj avtocest zgradili že pred osamosvojitvijo.

Vsak Slovenec, ki je (ali ne) plačeval cestnino, dražji bencin in še cestni sklad, je zaradi avtocest zadolžen za 1.900 evrov, kaže naš izračun. Zato bo verjetno pod krinko pravičnega zaračunavanja uporabnine cest politični projekt vinjet moralo kmalu nadomestiti elektronsko cestninjenje. Sicer dolga ne bo mogoče odplačati.

Velik dan. Jutri torej praznujemo zmago kartela gradbincev, ki si je (ne)pravično razdelil pogačo, zmago šoferjev, ki so se ubijali v kolonah na cesti bratstva in enotnosti mimo Trebnjega, in zmago politike, ki je pri tem projektu spisala učbenik klientelizma, laži in prevar.

Deseti koridor bo praktično končan, če seveda današnje odprtje ne bo podobno zadnji Ropovi zmagi izpred šestih let, ko so odsek mimo Otočca odprli zaradi volitev in ga še isti dan zaprli, da so lahko delavci končali dela ... Avtocestni križ je brez dvoma politični projekt, a lahko bi mu rekli tudi rop stoletja.