Oživlja se jara kača o aferi Patria, ki se vleče vsaj od konca leta 2006. (Objektiven) bralec, poslušalec ali gledalec zazna podpis pogodbe s finskim podjetjem, prizadeto slovensko podjetje, kup v meglo zavitih informacij o podkupovanju, obtožne predloge iz Avstrije in Slovenije, še ne dokončano preiskavo na Finskem in oproščenega nekdanjega obrambnega ministra. In osnovno predpostavko, da so vsi, dokler jim ni dokazano, nedolžni.

Hmmm. Toda ko objektivna dejstva opremimo s premislekom, je težko ostati ravnodušen in še težje pravniško dosleden, zlasti pri tisti predpostavki o nedolžnosti. Ravno prejšnji teden je svojevrsten dokaz prostovoljno ponudil župan Komende, ki je dajanje podkupnine priznal. Kako bodo tekli predkazenski postopki in mleli sodni mlini, tam pravzaprav sploh ni važno. Je sploh mogoče, da je podkupnina realnost v občini z manj kot šest tisoč prebivalci (čeprav še ni jasno, koga je podkupoval), v večmilijonski pogodbi za nakup vojaških oklepnikov pa se ni, v taki ali drugačni obliki, v noben žep stekel niti evro? In da so nedolžni vsi akterji, od prvega do zadnjega, čeprav se obsežni predkazenski postopki ali celo obtožnice vodijo v treh evropskih državah? Če to drži, lahko jutri zapremo vsa sodišča. Zaupanja do institucij pravne države pa nas tako ali tako učijo politiki vseh polov: Katarina Kresal s tožbo proti Komisiji za preprečevanje korupcije in Janez Janša z ovadbo in obtožbo tožilke Branke Zobec Hrastar.