Vlada poskuša prepričati ljudi, naj delajo dlje, hkrati pa dopušča anomalije, kot so (po starem imenovana) beneficirana delovna mesta. Težava tega sistema je, da sta med beneficirance vključeni dve vrsti povsem neenakovrednih poklicev: 1) tisti, kjer je delo težko in zdravju škodljivo, pa izčrpani delavci v določeni starosti ne tega ne katerega drugega dela res več ne zmorejo opravljati; 2) tisti, kjer so delavci še zmožni delati kaj drugega, a jih v podjetju preprosto odslovijo, ker zanje nimajo prilagojenih delovnih mest.

Poseben status je po mojem mnenju neupravičen prav pri zadnjih. Pametneje bi bilo, da bi delodajalci denar vlagali v boljše delovne pogoje in sodobnejšo tehnologijo, namesto da investirajo v prispevke za delavčevo predčasno upokojitev. Zelo pomenljiva je primerjava, ki mi jo je v pogovoru navrgla doktorica Fikfakova z inštituta za medicino dela, ko so primerjali slovenski položaj s tistim na Finskem. Tam so zdravstvene zahteve menda take, da vlak lahko vozi “skoraj slep strojevodja”, pri nas pa si zaradi slabega voznega parka v imenu varnosti tega ne moremo privoščiti.

Paradoks. S tem, ko država dovoli, da se ljudje, še sposobni za delo, upokojujejo pri 50 letih, na široko odpira vrata tudi delu na črno, s katerim si nekateri še gibčni beneficiranci popravljajo pokojnine. Enega takega poznam, torej s sistemom, ki ga imamo, očitno nekaj ni v redu. Zato, minister Svetlik, vso čast, če si boste upali veleseznam privilegiranih poklicev skrčiti.