Ustavni sodniki so res odločili, da obrazec ne more predpisati nečesa, česar zakon ne predvideva, nikjer pa niso napisali, da ne bi mogli spremeniti zakona. Utemeljeni so tudi razlogi, s katerimi se nasprotuje pripisovanju na obrazec, komu dajemo podporo. Tega si lahko namreč spotoma ogleda firbčna soseda na kakšni od manjših upravnih enot v državi, si to zapomni in nekoč, nekje to izkoristi. To je kaznivo. Vendarle pa zakonodaja z zdajšnjo ureditvijo tudi ne vzpostavlja učinkovitega nadzora nad tem, komu z obrazcem damo podporo in kdo jo na koncu dejansko dobi.

Zgodbice. Zgodbe o tem, po koliko evrov so se prodajali podpisi volilne podpore, verjetno res niso zgolj urbane legende. Na različnih koncih smo slišali, kako naj bi si kandidati in njihovi sodelavci podpornike speljevali. Kako naj bi zbirali podpise za nekoga in jih nato prodali tretjemu že s tem namenom ali pa naj bi jih prodali šele, ko se je izkazalo, da podpore za prvotnega kandidata ne bo dovolj. Koliko stane glas, je verjetno odvisno od količine potrebnih podpisov. Vsak podjetnež bi lahko zavihal rokave, peljal svoje sorodnike na upravno enoto, pobral podpisane obrazce in jih prodal najboljšemu ponudniku. Neetično? Seveda. Nemoralno? Tudi. Kaznivo? Kazenski zakonik predvideva denarno kazen ali zapor do enega leta za dajanje podkupnine v zvezi z volitvami. A kdo jo da in kdo dobi, je vedno zavito v kup skrivnosti. Sistem torej temelji na zaupanju kandidatu, ki smo se mu odločili zaupati. Če ne zaupate popolnoma, lahko za vsak primer na obrazec pripišete, koga podpirate.