Tomaž Humar, ki je veljal za enega izmed najboljših alpinistov na svetu, se je ponesrečil pri samostojnem vzponu na 7.227 metrov visoko himalajsko goro Langtang Lirung. Podvig je organiziral sam, javnosti o njem ni obveščal, za njegove načrte je vedel le malokdo.

Desetega novembra 2009, ko je zadnjič navezal stik z baznim taborom, je šerpi Jagat dejal: "Jagat, to je moj zadnji dan!" Dejal je še, da se ne more premikati in da je v zelo slabem stanju. Nepalcem ga ni uspelo rešiti, iskanje ponesrečenega alpinista je prekinil snežni vihar. Šele šesti dan po nesreči je ekipa švicarskih reševalcev, ki je nad Langtang Lirung poletela s helikopterjem, Humarjevo negibno telo našla na višini 5.600 metrov, pol kilometra nižje, kot so sprva predvidevali.

Humarja so pokopali v Himalaji

Viki Grošelj, ki je v Sloveniji koordiniral reševalno akcijo, je po tragičnem dogodku dejal: "Ne poznam nobenega alpinista, ki bi si želel, da bi ga prepeljali nazaj – iz preprostega razloga: ker nam Himalaja veliko pomeni in je bila, mogoče malo patetično, naš drugi dom. Želeli bi, in Tomaž je razmišljal ravno tako, saj sva se nekajkrat o tem pogovarjala, da ga ljudje v spominu ohranijo takšnega, kakršen je bil. Živega, nasmejanega, polnega zanosa, ne pa kot neko telo, ki se ne premika več. To je eden od dodatnih razlogov, da ostane tam."

Humarjev alpinistični mentor Bojan Pollak pa je dodal: "Njegova dela, ne samo v alpinizmu, ga bodo ohranjala še generacije dolgo. Meni bodo v spominu ostali predvsem močan stisk roke, njegov prešeren nasmeh in najin obojestransko spoštljiv odnos."

Po nesreči na Nanga Parbatu na odprave hodil sam

Humar je opravil več kot 1.500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih doma in po svetu. Za svoje podvige je prejel številne nagrade, tudi najprestižnejše alpinistično priznanje zlati cepin. Širša javnost ga je spoznala leta 1999 ob vzponu na Daulagiri. Šest let pozneje je ostal ujet na osemtisočaku Nanga Parbatu, kjer je v nemogočih razmerah prebil šest dni. V edinstveni reševalni akciji so Humarja iz stene rešili pakistanski vojaki, ki so ga z vrvjo navezali na helikopter in ga tako prepeljali do baznega tabora. Od takrat se je na odprave podajal izključno sam.