Zadnja leta prav izrazito izstopa žal vse bolj izpeti državni boj z najhujšimi oblikami kriminala. Po začetnih policijskih akcijah, ki so prave predstave za javnost, na domovih tistih, ki jih preganjajo, evforija v soju medijskega blišča ugasne sredi najosnovnejših opravil policije in tožilstva. Najprej se vse več mesecev temeljito prebira, potem se prebrano zapiše, na koncu pa s policije pošlje v roke tožilcem. Nikomur se nikamor ne mudi, meseci pa minevajo. In če se zgodi, da policijski zapisi ne potrebujejo tožilskih popravkov, traja “samo” še nekaj mesecev, da ti zapisi skupaj z dokazi, ki so jih preganjanim zasegli, pridejo na sodišče. No, in tam ... je treba počakati na vrsto.

(Pre)obremenjeni. Kdor vsaj malo spremlja, kako se sodišča spopadajo z najodmevnejšimi zadevami zadnjih let, mu je jasno, da se manj kot eno leto na sodišču pač ne čaka. Kar je razumljivo, saj je vseh sodnikov komaj 1.100 in vseh odmevnih zadev, ki jih je vsako leto več deset, pač res ne morejo reševati prednostno. A tudi ko se obravnave lotijo, se vse pogosteje znajdejo v nemilosti odvetnikov, ki poskušajo sesuti vse pred leti zbrane dokaze, kar jim sicer redko uspe. Pa mine še vsaj deset obravnav, kjer taistim odvetnikom ne zmanjka idej, kako bi sodnike izločili iz postopka. In zato res ni več čudno, da se tudi glas ljudstva že skoraj izpeto, ob vsaki novi policijski akciji ponavlja: “Spet mnogo hrupa za nič!”