Na ljubljanskem letališču sta 28. junija 1991 v napadu Jugoslovanske ljudske armade umrla avstrijska novinarja Norbert Werner in Nikolas Vogel, oba v svojih zgodnjih dvajsetih letih. Po več kot treh desetletjih se je na kranjskem okrožnem sodišču lani začelo sojenje upokojenima majorju JLA Danilu Radovanoviću in podporočniku Saši Ignjatoviću, za katerega pa ni jasno, kdaj in če sploh ga bo sodnica Nina Prosen pripeljala do konca. Potem ko je odpadla aprilska obravnava, je enaka usoda doletela še današnjo.

Brnik-28.6.1991

Živa sta zgorela

Tisto petkovo dopoldne so brniško letališče preletela štiri letala Jastreb, dve sta le zakrožili in se vrnili na ljubljansko stran, dve pa sta raketirali parkirišče pred glavno letališko stavbo in bližnji gozdiček. Pripadniki Teritorialne obrambe so se posledično pripravili za protidesantni napad.

Danilo Radovanović Kot je v diplomski nalogi Napad Jugoslovanske ljudske armade na letališče Brnik napisal Jure Grčar, so opazovalci JLA popoldne istega dne na letališki pisti opazili vozilo, na katerem je pisalo "nekaj kot press", v njem pa naj bi bile nekakšne cevi: "Radovanović je rekel, da so to po vsej verjetnosti armbrusti, zato je treba vozilo uničiti. Nanj je s protiletalskim mitraljezom na tanku streljal podporočnik Ignjatović."

Werner in Vogel sta živa zgorela v nissanovem džipu. Kolesje pravice se je začelo hitro premikati in kmalu po naši osamosvojitvi sta bila oba oficirja, takrat že na varnem v rodni Srbiji, obtožena hudodelstev nad civilnim prebivalstvom. Radovanović se je vabilu na sodišče odzval in bil na prvi stopnji oproščen, toda višje sodišče je sodbo razveljavilo. Ignjatović, nasprotno, vabila ni prevzel, in ker sodišče ni vedelo, kje je, so postopek zoper njega izločili.

Ne prizna slovenskega sodišča

Lani se je zgodba ponovila. Radovanovića v Kranj sicer ni bilo, ker sta za njim razpisana mednarodna tiralica in evropski nalog za prijetje, zato iz Srbije noče pomoliti nosu, je pa pristal na zaslišanje na beograjskem sodišču, ki so ga prenašali prek videokonference. Postopek zoper Ignjatovića je sodnica Prosenova spet izločila, ker je tokrat jasno dal vedeti, da slovenskega sodišča ne priznava in se bo javil samo na poziv srbskega.

Triinsedemdesetletni Radovanović, ki ga zagovarja odvetnik Samo Ošabnik, je na prvi obravnavi vztrajal, da na novinarskem džipu ni nihče videl napisa press, "morda le nekateri v svojih glavah". "Trdim, da ni bilo civilno vozilo, na oknih je imelo rešetke in na desni strani odprtine, ki bi lahko služile za lansiranje granat. Vujičić (Rade Vujičić, komandir 2. voda 1. tankovske čete, op. a.) je tudi opazil, da so vanj nalagali neke cevi, potem se je z veliko hitrostjo vračalo nazaj. Čez nekaj časa se je vozilo spet pojavilo na stezi, šlo je proti naši južni strani. Baltić (komandir Vlade Baltić, op. a.) me je vprašal, kaj naj stori. Rekel sem mu, naj strelja predenj, pri čemer je vsak peti izstrelek svetleč, vidi se ga tudi podnevi. Niso se ustavili. Edino moje povelje je bilo, naj se jih opozori, Ignjatović pa je lahko, ker se niso ustavili, samoiniciativno odločal o streljanju."

Ne sme izdati vojaške skrivnosti

Po Radovanovićevi izpovedi je sojenje bolj kot ne obstalo na mrtvi točki. Baltić je kot priča januarja res prišel na beograjsko sodišče, od koder naj bi ga zaslišali prek videokonference, a je zgolj pojasnil, da se mora držati molčečnosti pri varovanju vojaške skrivnosti, od katere ga lahko odveže le srbsko obrambno ministrstvo. Ali je slednje to storilo, ne vemo, ker je odpadel narok, razpisan za 9. april, ko bi morali v Banja Luki zaslišati priči Vujićiča in Elmirja Mehmedovića. Na tamkajšnje sodišče so ju povabili tudi danes, a so obravnavo včeraj preklicali, menda zaradi tehničnih težav pri vzpostavitvi videokonference.

Vujičić in Mehmedović sta tudi povedala, da ju na kranjsko sodišče ne bo, sta se pa pripravljena pripeljati na beograjsko. Tam ju pričakujejo 18. junija, a je spet vprašanje, če ne bo prišlo do tehničnih težav ali česa tretjega.