Medtem ko se sindikati borijo proti novim, za delavce slabšim pogojem upokojevanja, se nekaterim zaposlenim v javni upravi, ko izpolnijo pogoje za upokojitev, ne mudi v “penzion”. Menda se da na upravnih enotah dobro skriti, da skoraj nihče na opazi, da je zaposleni le še na plači, dela pa le malo koristnega. Pa tudi na nekaterih ministrstvih se uslužbencem v pokoj ne mudi, ker zanje to pomeni bistveno slabši finančni položaj (pokojnine so pač precej nižje od plače). V gospodarstvu je veliko krutejše. Zadnjih deset let pred upokojitvijo večina zaposlenih bije agonijo. Če ne dosegajo norme za trakom ali pa pri prodaji ali pa ne zmorejo več opraviti ogromne količine terenskega ali razvojnega dela, jim grozi odpoved delovnega razmerja. Le redki sedijo na pozicijah, kjer lahko vedrijo. Zato na nek način razumem zaskrbljenost ljudi, ki se sprašujejo, ali bodo po novem sploh preživeli do penzije.

Cena. Iz javne uprave zaskrbljenost ne veje. Zdravniki trdijo, da njihovo delo nikakor ni lagodno, čeprav so prav oni rekorderji po neupokojevanju, potem ko že izpolnijo pogoje. Tako na primer zdravnika, “ki ni več sposoben opravljati nalog predstojnika, niti ne dela z bolniki na oddelku”, pri 60 letih zadolžijo za izobraževanje (karkoli to že pomeni), saj “tik pred upokojitvijo velja toleranca”. Nekateri hodijo v službo tudi do 75 leta in več. Koliko ta toleranca stane zdravstveni sistem (in mlade zdravnike, ki se “borijo v jarkih, da bodo tudi oni enkrat prišli do generalov”), pa si zaradi že tako kronično hudega pomanjkanja zdravnikov, vsi zatiskajo oči.