Foto: Osebni arhiv Matjaž Gams Januarja 2022 je v reviji "Studies in Applied Economics" izšla študija skupine avtorjem pod vodstvom univerze Johna Hopkinsa, ene izmed 15 najboljših ameriških univerz. Študija na več načinov pokaže, da so bili ukrepi praktično neučinkoviti za zmanjšanja števila smrti, so pa prinesli ogromno gospodarsko in socialno škodo Evropi in ZDA. Zadnja trditev ni sporna, sporna je prva o neuspešnosti protikoronskih ukrepov, saj je bilo veliko nasprotnih objav, ki so omenjale zmanjšanje smrti celo od 50 do 90 odstotkov. Ni čudno, da je imela objava določen odziv v medijih.

Avtorji študije so priznani strokovnjaki: prof. dr. Steve H. Hanke, ustanovitelj Johns Hopkins Institute for Applied Economics, Global Health, and the Study of Business Enterprise, specializiran za kakovostne raziskave, dr. Lars Jonung, profesor ekonomije na švedski Lund University in Jonas Herby z Danske. Z običajnimi znanstvenimi metodami so analizirali 18.590 objav in jih iz tega podrobno pretresli 34 ter končno izbrali 24 za svojo analizo. Šlo je predvsem za iskanje verodostojnih študij z dovolj podatki iz Amerike in Evrope, da je bila mogoča metaštudija nad njimi.

Prva kritika, da so avtorji zagovorniki prekuževanja oz. t. i. Great Barrington Declaration, je nepomembna, saj je ključno le, ali njihova študija drži. Druga kritika, da so izločili države kot Kitajsko, Avstralijo in Novo Zelandijo, ker so ali vpeljale drakonske mere ali so lahko omejile prihod preko meje, je prav tako irelevantna, saj Evropa in ZDA zaradi svoje izjemne povezanosti s svetom in spoštovanjem svoboščin takih ukrepov nista mogli uveljaviti.

Ali zapiranja res niso skoraj nič zmanjšala smrtnosti?

Profesorji ekonomije so obdelali podatke na način vrhunskih ekonomskih raziskav, torej jim nepoznavanja znanosti ali nekorektnosti ne moremo očitati. Bolj problematičen je časovni zamik, kot ugotavlja zdravnik Dr. John Campbell, ki sicer priznava, da študije ne razume povsem. Namreč, če ukrepe uvedeš prepozno, bodo premalo učinkoviti. Malce sarkastično: če vzamemo zamik nekaj deset let, bodo vsi starejši tako ali tako pomrli. Druga Campbellova pripomba je, da niso upoštevali, kaj bi se zgodilo ob prezasedenosti bolnišnic.

Študija na 61 straneh se zdi do neke mere podobna našim, recimo pri analizi uspešnosti posameznih ukrepov. Tudi oni so temeljili na oxfordskih ukrepih. Velja pogledati vsaj nekaj zanimivih grafov v njihovi študiji, recimo korelacije med ukrepi in učinki. So tudi druge razlike – medtem so se oni ukvarjajo predvsem s smrtnostjo, smo pri nas študirali učinek ukrepov na število okužb in naredili o tem nekaj analiz.  Eno takšno tudi z našim nagrajenim programom z XPRIZE tekmovanja, ki je simuliral infekcije, in računali učinkovitost ukrepov. V drugi pa smo pregledali veliko objav in statistično iskali uspešnost posameznega ukrepa. To drugo smo objavili za slovenske bralce v decembrski številki revije Življenje in tehnika. V tretji študiji smo ugotavljali, kakšen je vpliv ukrepov v obdobju pandemije po vpeljavi cepiv. Naj izrazim osebno mnenje, da je precej pokazateljev, da so bili strogi ukrepi lansko poletje že kontraproduktivni, še bolj pa so po uveljavi omikrona.

Omenjena Hopkinsonova študija "A Literature Review and Meta Analysis of the Effects of Lockdowns on COVID-19 Mortality" (Pregled literature in metaanaliza učinkov zapiranja na smrtnost) se je ukvarjala s prvimi valovi kovida, ko cepiv še ni bilo. Mimogrede – cepiva proti kovidu, čeprav ne optimalno učinkovita, so izjemen uspeh znanosti, saj cepiv proti navadnemu prehladu, ki je tudi povzročen z virusi iz kovidne skupine, do sedaj niso znali narediti.

Ameriška študija ne kritizira cepiv, pravzaprav jih nihče trezno misleči ne more - vsaj pri starejših - ampak statistično analizira vpliv zapiranj šol, gospodarstva itd. Ena dilema pri cepivih je bila, zakaj nekateri necepljeni ne zbolijo. Novejše študije kažejo, da navaden prehlad pri določenih ljudeh povzroči porast T-celic proti kovidu, kar dvigne naravno imunost proti kovidni skupini in najbrž zato nekateri ne zbolijo za kovidom.

Foto: Profimedia Covid protest

Neodvisno od študije razmislimo, v katerem grmu bi znal biti zajec glede samo 0,2-odstotnega zmanjšanja smrtnosti zaradi ukrepov. Ena možnost je, da bi nekateri z nekaj meseci preostalega življenja umrli tako ali tako in bi zato študija z zamikom nekaj mesecev pokazala, da ukrepi niso pomagali. Drug mogoč razlog bi bil, da se je zaradi ukrepov poslabšalo drugo zdravstvo in so se podaljšale čakalne vrste. Tretja možnost je, da ukrepi zbijejo vrh krivulje, ki pa se zato podaljša, tako da je število mrtvih v bistvu enako. Argument, da se je življenjska doba po ukrepih celo skrajšala, tu ne igra posebne vloge, ker bi se to po pojavu kovida zgodilo tako ali tako - z ukrepi ali brez.

Avtorju tega prispevka se poraja le en močan sum – študija na primer korelacij se zdi ponekod podobna študijam necepilcev. Slednji tipično v znanstveni reviji slabega nivoja (in z avtorji slabega slovesa) objavijo korelacije, ki na primer kažejo, da cepiva škodijo, ker v Evropi bistveno več cepijo, a je zdravstvenih težav bistveno več kot v Afriki. Take študije so vsebinsko brezpredmetne kljub lepim grafikonom, ker je prebivalstvo v Evropi bistveno starejše, zaradi boljšega zdravstvenega sistema pa ljudje lažje pridejo do zdravnika. Ni odveč omeniti, da je življenjska doba v Evropi precej daljša. Za relevantne raziskave je treba skrbno izvesti prave primerjave v pravih okoliščinah. Iz Hopkinsonove študije ni jasno, ali so morda naredili napako, ker so ekonomske pristope uporabili na ljudeh, ki imajo drugačne zakonitosti kot denar. Še ne vemo.

Če pa Hopkinsonova objava drži, potem so WTO, stroka in politiki v prevelikem strahu tolkli po napačnem grmu. Znanost je sicer daleč od nezmotljivosti, a slej ko prej odkrije in odpravi napake. Tudi avtor tega prispevka je bil na začetku trdno prepričan, da se je virus kovida prenesel po naravni poti, a čez nekaj časa je bilo preveč objektivnih znakov, da je prenos iz laboratorija približno enako verjeten. Vedeli najbrž ne bomo nikoli, ker Kitajska ne dovoli podrobne študije svojih laboratorijev.

Foto: Anže Petkovšek cepivo

Najboljši so tisti, ki vidijo skozi meglo. In priznajo napake.

V koronski džungli je bilo kar precej napak največ zato, ker ima človeštvo prvič opravka s tako zvitim virusom, kot je kovid. Drug razlog je, da znanost temelji na empiričnih izkušnjah in dolgotrajnih analizah, pri kovidu pa se je bilo treba odločati sproti. Med bitko le najboljši generali vidijo skozi njeno "meglo". Po bitki je lahko vsak general, a napak ne priznavajo le kavč trenerji, bleferji in politiki.

Čeprav ima omenjena študija precej spornih komponent, bo čez nekaj časa po podrobnejših raziskavah bolj znano, ali bi bili prekuževanje in zmerni ukrepi uspešnejši od drakonskih ukrepov, recimo zapiranja. Tudi naša študija kaže, da je bila Švedska glede na vse kriterije in ne samo po številu mrtvih ali samo ceni ukrepov najbolj uspešna. Država je skušala zaščititi starejše, hkrati pa je svetovala, naj se državljani držijo predlaganih ukrepov. Teh ni uvajala s kaznimi.

Na koncu še moje mnenje: pred cepivi so bili nekateri ukrepi smiselni in koristni (mednje ne sodi zapiranje v občine), po uvedbi cepljenja pa večinoma niti ne. Ni se zmanjšalo število mrtvih, socialna in gospodarska škoda pa je bila velika. A cepiva so nesporno izjemno koristna, tudi pri kovidu, škoda je le, da se ni cepilo več starejših. Mlade bi bilo že kmalu po uveljavitvi cepljenja smotrno prekužiti z delta različico, sedaj pa velja ukiniti skoraj vse ukrepe in z omikronom čim prej prekužiti vse. Te teorije je sicer potrebno še nekajkrat preveriti, a megla kovida se bistri in čedalje boljše znanstvene analize nam kažejo, kaj bi lahko bolje naredili za nazaj – in kaj moramo bolje narediti za naprej. Odprite um in vsem nam bo boljše!

Profesor doktor Matjaž Gams je vodja Odseka za inteligentne sisteme na Inštitutu Jožef Stefan. Ukvarja se predvsem z umetno inteligenco in kognitivnimi znanostmi, je državni svetnik, član številnih domačih in tujih društev ter programskih odborov. Avtor izraža svoje mnenje.