Foto: Anže Petkovšek Maja Kalan, novinarka Žurnala24. Vse skupaj se je začelo z Augustom. Tako je namreč tedanji ravnatelj ekonomske gimnazije na kranjskem Ekonomsko-storitvenem izobraževalnem centru (ESIC) preimenoval francoskega romanopisca Gustava Flauberta. Ko je Augusta “institucionaliziral” še NUK z vpisom v knjižnični informacijski sistem Cobiss, je Šink dejal, da se za napako “več kot opravičiti, očitno vsake toliko časa, pa ne morem”. Drži, priznavanje napake in opravičilo zanje je svojevrstna kvaliteta v slovenskem prostoru. Imeli smo namreč Ambrožiče, Mariniče in Koren-Gombočeve, a sorazmerno s številom institucij, ki so jim goljufije dokazovale, se je krepilo tudi njihovo zatrjevanje nedolžnosti.

En razlog. Sum plagiatorstva v maturitetnem priročniku zdaj prvega človeka srednješolskega prostora je nadgradnja sramežljive kraje tujih zamisli za pridobitev te ali one stopnje izobrazbe. Postavlja namreč neugledno nizke standarde za pripravo gradiv, ki so namenjena bodočim maturantom. Kaže na nezanimanje nekaterih založb za vsebino izdelkov, ki jih lansirajo na trg. Plagiatorstvo celo povsem na novo formulira. Je res tako logično, da povzetka Gospe Bovary tako Margaret Miller kot Jurij Šink ali pa Maja Kalan ne morejo napisati dosti drugače kot vsi trije v sedmih ostavkih, z uporabo istih besed, kakega advokata namesto odvetnika in preteklikom namesto sedanjika? Je, a samo v enem primeru: ko je osnovni cilj takšne produkcije zaslužek.