“Kako boste glasovali o stavki?” sem pred dnevi vprašal sindikalnega zaupnika, ki ga poznam.
“Ne bom glasoval,” je odvrnil.
“Zakaj pa ne?” me je zanimalo.
“Kako pa naj glasujem? Če bom glasoval za stavko, bom morda čez nekaj časa ob službo.”

Retorika ministrice za javne plače Irme Pavlinič Krebs je vžgala. To je pohvalno. Ministrici je uspelo, ker poudarja, da bomo za višje plače javnih uslužbencev morali “najeti kredite”. Torej bi v prihodnosti obresti za višje plače javnih uslužbencev plačali vsi davkoplačevalci, česar pa si ob krizi ne želi nihče. To drži.

Zato javni uslužbenci izgubljajo bitko za naklonjenost javnega mnenja. A nekateri nezasluženo, ker so njihove plače res nesorazmerno mizerne v primerjavi s privilegiranimi javnimi uslužbenci. Prav zaradi slednjih, denimo zdravniških sanjskih dopustov, javnost tega ne vidi. To pa lahko ob dolgotrajni stavki zaostri odnose v slovenski družbi. Zakaj?

Stavka. Ponekod bo luštna. Otroci bodo veseli, ker ne bo pouka. Učitelji bodo postali varuške. Mesojedcem ne bo tako luštno, ker zaradi stavke veterinarjev ne bodo jedli svežega mesa. A morda bodo zato manj agresivni.

A šalo na stran. Revolt se denimo lahko zgodi v zaporih, če pazniki ne bodo sprejemali obiskov in paketov hrane za zapornike. Tudi na mejah bo nejevolja, če bodo tovornjakarji v dolgih kolonah čakali na stavkajoče carinike. Nevarno pa bo na cestah, če policisti ne bodo kaznovali divjakov.

Mar takšna stavka res lahko traja dolgo brez incidentov?