Revizija. Kupovanje delnic nad njihovo realno ceno, prodajanje delnic pod tržno vrednostjo, vlaganje v tvegane delniške sklade, neustrezen nadzor države. To je le nekaj od razlogov, da se za razgradnjo Nuklearne elektrarne Krško (Nek) v posebnem skladu ni nabralo dovolj denarja. Računsko sodišče je zato ministrstvu za gospodarstvo, vladi in skladu za financiranje razgradnje Nek v reviziji učinkovitosti njihovega poslovanja prižgalo rdečo luč. Če v 90 dneh stanja ne popravijo, lahko računsko sodišče v porevizijskem poročilu predlaga tudi razrešitev odgovornih.

Rešitev: dražja elektrika

Slovenija bo po zdajšnjih načrtih čez 12 let zaprla krško nuklearko. Da bi za to in za varno odlaganje radioaktivnih odpadkov zagotovili dovolj denarja, v poseben sklad plačujemo prispevek v višini treh evrov na megavatno uro elektrike. Ker pa so stroški za razgradnjo z 1,1 milijarde evrov poskočili na vsaj 2,4 milijarde, je že jasno, da država denarja ne bo zbrala pravočasno. Zdaj ima dve možnosti. Denar lahko dobi tako, da ga vzame iz proračuna ali pa prispevek od elektrike z zdajšnjih treh poveča na slabih 11 evrov, kar bi pomenilo kar 264-odstotno povečanje. Država ima sicer še nekaj drugih opcij: lahko denimo upa, da bodo odkrili cenejše oblike odlaganja radioaktivnih odpadkov, ali pa delovanje nuklearke podaljša.

Hrvaška je zakon

Kot kaže revizija računskega sodišča, se Slovenija v tej zagati ne bi znašla, če bi ustrezneje opredelila, kako lahko sklad plemeniti denar za razgradnjo Nek, predvsem pa je zatajil nadzor. Čeprav bi moral imeti sklad svoje naložbe le v evrih in dolarjih, jih je med letoma 2006 in 2009 desetino vezal na nestabilno hrvaško kuno pa tudi na švicarske franke, britanske funte in madžarske korinte. Sklad tudi nikoli ni utemeljil, zakaj so delnice hrvaških investicijskih skladov kupovali po višjih, prodajali pa po nižjih cenah.

Igra tveganih naložb

Sklad bi moral vlagati v prvorazredne vrednostne papirje. Ker pa pojem ni bil natančno opredeljen, se je na koncu zgodilo, da je vlagal v strukturirane produkte brez zajamčenega donosa, različne tvegane sklade, zlato in certifikate. Čeprav bi morali vlagati predvsem v vzajemne sklade z obveznicami, je imel večino naložb v tveganih delniških skladih. V več kot 80 odstotkih primerov niso preverjali cene na trgu in posledično produktov niso kupovali po najnižji ceni. Kupovali so tudi delnice, ki niso kotirale na borzi. Med najspornejšimi tovrstnimi naložbami so bili nakupi delnic slovenskih elektropodjetij. Sklad jih je kupoval po bistveno, tudi do 160 odstotkov višjih cenah, kot je bila njihova realna vrednost na trgu. Računsko sodišče pa nima pristojnosti, da bi ugotovilo, kdo stoji za posredniki, ki so takšne nakupe omogočili.