Foto: Žurnal24 Sabina Kržič (Foto: Boštjan Tacol) Na pokojninskem zavodu je 875 zaposlenih. V povprečju dobivajo mesečno plačo v višini 1.164 evrov neto. Njihova navzočnost v službi je bila lani komaj 75-odstotna, čeprav so nas njihove plače stale skoraj 400 tisoč evrov več kot leto pred tem. Žalostno, saj tem 875 zaposlenim v kar petih letih ni uspelo izterjati za 354 tisoč evrov dolgov, ki bi lahko vsaj malce zakrpali vsako leto večje pokojninsko brezno.

Najbrž, ker jim je vseeno. Najbrž, ker se jim ne da več kot enkrat na leto preveriti, ali so prejemniki pokojnin še živi. Najbrž, ker vsak mesec dobijo plačo, ne glede na učinek. Ker se jim menda ne izplača, čeprav po poročanju kolegov z Večera na ljubljanskem okrožnem sodišču trenutno poteka 67, na mariborskem pa 108 izvršb na nepremičnine, pri katerih je vrednost glavnice manj kot sto evrov. Poudarjam, manj kot sto evrov! Zakaj se torej javni ustanovi, ki bi se vsako leto borila z večjim minusom, če je ne bi zalagal državni proračun, to ne izplača, zasebnikom pa se? Najbrž, ker denar ni njihov. Najbrž ravno zato, ker jim vsako finančno luknjo pokrije proračun, in to ne glede na to, kako velika je. In najbrž, ker od poslovnih rezultatov ni odvisen direktorjev stolček.


Vzgojno. Postopke izterjave bi morali ne glede na končni uspeh vsaj začeti že zato, da dolžniki ne bi dobili napačnega sporočila, da nekaj sto evrov morebitnega dolga pač nikoli ne bo treba vrniti, ker se uslužbencem na zavodu to tako ali tako ne izplača. Čeprav se jim, da delajo, plača!