“Gjerkeš je postavil visoke standarde,” je prvak DeSUS Karl Erjavec včeraj hitro potegnil politične točke iz fatalne napake svojega ministra Henrika Gjerkeša. Gjerkešev odstop sicer ni nič izjemnega, je minimalni politični standard, ki vliva upanje, da v tej državi vendarle še ni vse gnilo, pokvarjeno in narobe. Razen tega, da ministri ponoči vozijo pijani. To je izjemno. Izjemno narobe. In v poduk političnim kadrovikom, da že iz moralnih razlogov vsak pač ne more zasesti ministrske funkcije ali kandidirati za poslanca. Erjavec je to lekcijo včeraj nedvomno osvojil, ker je pač to, kar smo izvedeli danes, težje reševati, kot neki politični prijateljici reči: “Draga kolegica, tvoj sin ne bo minister, preveč rad ima kozarec.”
Paradoks. Gjerkešev odstop je pod črto vendarle pozitivna prigoda slovenske politike. Seveda tudi zato, ker razen službenega avtomobila Gjerkeševa alkoholna avantura ni zahtevala žrtev. Zanimivo, da politiki odstopijo, če jim policija dokaže, da so pijani. Še nobeden pa ni odstopil, ker je popolnoma nesposoben, čeprav to dokazuje dan za dnem. Tudi lažnivci so denimo v slovenski politiki varnejši od pijančkov. Še najtežje gredo tisti, ki se jim dokaže, da so polnili svoje žepe na račun svoje funkcije. Spomnimo se denimo bivšega generalnega sekretarja vlade Milana M. Cvikla, ki javnosti s plačanimi računi nikoli ni dokazal, da svoje funkcije ni zlorabil za ugodno ponudbo za svatbo in dopust. Vlada ga ni odslovila, dobil je bajno plačano evropsko službo.
Pijanci odstopajo, prevarantje ne
Gjerkeš je ravnal prav. A naredil ni nič izjemnega. Razen tega, da je vozil pijan.