Humar je bil od 4. avgusta do 10. avgusta 2005 ujet na višini okoli 6.300 metrov. Prvič so ga poskusili rešiti 9. avgusta, a neuspešno. Drugi poskus nekaj pred 4. uro zjutraj je bil uspešnejši. Po prihodu v bazni tabor so ugotovili le manjše ozebline, sicer pa nič hujšega. Šestdnevno bivanje na višini 6.300 metrov v Rupalski steni (ves čas je sedel v luknji, veliki en kvadratni meter; zadnje dni je bil celo brez hrane) mu tako ni pustilo hujših posledic.

Nanga Parbat je pomenil velik prelom v njegovi karieri, kar se tiče komunikacije z mediji. Njegov vzpon na Nanga Parbat so namreč spremljali številni mediji, ki pa so v času Humarjeve ujetosti v steni veliko pisali tudi o stroških reševalne akcije. Številni so ga ostro obsodili, kar je pripomoglo k njegovemu umiku iz javnosti. Ali drugače: začel je plezati "po tiho".

V naslednjih letih se namreč o njegovih vzponih ni več veliko poročalo, čeprav se je denimo že leta 2006 po južni steni povzpel na vrh Anna Purne. Tudi njegov zadnji vzpon na Langtang Lirung novembra lani ni bil znan javnosti, celo njegovim bližnjim prijateljem ne.