Le še nekaj dni nas loči od največjega krščanskega praznika. Kakšno sporočilo slovenska Katoliška cerkev pošilja vernikom s tem, da je še vedno brez nadškofov?
Nekatere ljudi to moti, tudi v spovednici se nekateri sprašujejo o tem. Tega v Sloveniji nismo bili vajeni, zato je zdaj bolj opazno, ampak nas pri rednem delu nič ne moti. Je pa to na simbolični ravni neko opozorilo. Večina ljudi sicer zaupa v presojo papeža. Gotovo se v ozadju dogaja veliko stvari z željo, da se sprejme najboljša odločitev. Pri tem so včasih zelo moteči pritiski javnosti in politike, tudi mediji kakšne stvari obravnavajo senzacionalistično. Stvar vatikanske diplomacije je imenovanje nadškofov v primernem trenutku, da niso obremenjeni z okoliščinami.

Omenjali ste pogovore v spovednici. Vas ljudje tam sprašujejo tudi o teh zadevah?
Jaz se sicer bolj ukvarjam z mladino, ki je takšne stvari ne zanimajo, se pa najdejo ljudje, ki so zaradi tega razburjeni.

Kako pa vi kot frančiškan, ki načeloma zagovarjajo asketsko življenje, sicer gledate na razmere v Cerkvi? V prvi vrsti imam v mislih finančne mahinacije, ki so se dogajale še nedolgo tega ...
Cerkev je živ organizem. Naš ustanovitelj Frančišek Asiški nikoli ni kritiziral drugih, kritiko je vedno usmerjal nase. V današnji situaciji, v kateri je veliko ljudi prizadetih in ranjenih, se frančiškani konstruktivno trudimo pomagati, da bi ti ljudje spet našli svoje mesto v Cerkvi. Da bi te stvari v nedogled pogrevali in analizirali, pa mislim, da nima smisla.

Je pa treba to razčistiti ...
Gotovo. Toda mi imamo le en spekter informacij. Dokler človek ne sliši še drugih, si težko ustvari objektivno sliko dogajanja. Tukaj moramo biti pošteni, da se zavedamo, da ne vemo vsega, in ne sodimo prehitro.

Je odstavitev dveh nadškofov zadostna rešitev za vse težave, v katere sta zabredli v nadškofiji?
Nikakor. Lahko pa to omogoči druge spremembe, tudi kadrovske, in spodbudi določen krog ljudi, ki prevzame vajeti, da se začne svobodnejše in drugače razmišljati. Podobno kot v podjetju.

Kako pa bi opisali stanje duha v slovenski družbi?
Zdi se mi, da je stiska ljudi zaenkrat še vedno materialna. Nekateri poskušajo praznino, ki jo čutijo, zapolniti z lažjimi oblikami zabave, da odklopijo vsakdanje življenje. So pa tudi taki, ki si želijo več, ki v duhovnem življenju vidijo smisel. Vsi pa si zelo želijo slišati besede upanja. Pričakujejo, da bodo tudi duhovniki sledili papežu Frančišku, ki je v Cerkev prinesel neki nov veter. Pričakujejo, da bomo tudi mi čuteči do ljudi, ubogih in tistih, ki se jim ne uspe vključiti v družbo. To je posledica družbenega stanja, v katerem se veliko ljudi počuti opeharjene in prevarane in v katerem je veliko lepo zvenečih besed brez vsebine ter zagotovila, da se bodo uresničile. Cerkev mora biti tukaj drugačna. Evangelij je veselo oznanilo, beseda, ki ima tudi učinek.

Se stiska ljudi pozna tudi pri obisku vaših obredov? Je v zadnjih letih ljudi, ki hodijo k maši, več ali manj?
Spovedi je recimo veliko, o številu ljudi, ki obiskujejo svete maše, pa težko rečem. Bolj kot kvantiteta je pomembna kakovost. Veliko je tistih, ki želijo iz sebe nekaj narediti. Da vera ne bi bila le neka tradicija, ampak da bi vero tudi živeli.

Pravite, da se ukvarjate predvsem z mladimi. Se pogovarjate le o verskih in duhovnih zadevah ali pogovor zastavite širše?
Vera se mora dotikati vsakdanjega življenja. S tem, kar slišimo pri maši in preberemo v svetem pismu, je treba nekaj narediti, sicer je to zasanjanost. Človek ni na tem svetu zato, da bi štel oblake. Mlademu človeku, ki postaja samostojen ter si oblikuje neki sistem vrednot in življenjski slog, poskušamo dopovedati, da ni vse stihijsko. Skratka, da življenja ne narekuje družba s svojimi trendi. Da je pomembna osebnostna trdnost – danes je namreč človek zelo hitro lahko žrtev manipulacij.

Pa si mladi danes sploh še vzamejo čas za Cerkev?
Če se nekdo odloči, da bo v svojem življenju dal mesto tudi bogu, bo vedno našel čas, še zlasti če čuti, da ga nekdo spoštuje in vzame zares. Mi smo v središču Ljubljane in velikokrat gledam, kako mladina čaka, da bi jim nekdo nekaj ponudil, kar bi pomenilo ljubezen, sprejetost in prihodnost. Tako izgubljeni, apatični delujejo.

Zakaj menite, da je tako? Kje lahko iščemo vzroke?
Mislim, da je osnovna težava potrošniška miselnost. Poglejte, kje je največ ljudi – v nakupovalnih središčih. Tam imajo na izbiro izjemno veliko izdelkov, ta izbirčnost pa se potem preseli v naše odnose, kjer želimo imeti vse, in to takoj. Človek je danes hitro razvrednoten. Apatičnost je posledica tega, da nekateri nimajo več omejitev, da jim je vse dovoljeno in da ne morejo na nič opreti svoje identitete.

Ste glede prihodnosti optimist?
Če gledamo samo z vidika socioloških zakonitosti, bi rekel, da je zahodna družba obsojena na propad. Ker pa verujem, sem človek upanja. Živim v veri, da bog tega sveta ne zapušča, ampak prihaja v ta svet, ki ga ljubi. Zdaj praznujemo veliko noč. Kristjani verujemo, da je življenje močnejše od smrti. Vera v Jezusa Kristusa, ki živi, nam daje temelj upanja tudi danes.

Vas komercializacija velike noči kaj moti? Kaj si mislite, ko greste po mestu in iz vsake izložbe gledajo zajci iz čokolade?
Boli me. Vsebina, ki človeka napolnjuje z upanjem in ga rešuje, je zbanalizirana. Postane predmet trgovanja in potrošništva. Ne pustimo, da bi se nas ti prazniki dotaknili in nas prizadeli, da bi se človek zavedel svoje bolečine in stiske ter se soočil z nesmiselnostjo svojega bivanja. To je včasih kruto, ampak je prvi korak, da zahrepenimo po drugačnem. To drugačnost pa lahko prinese samo bog.

Ali ljudje dandanes sploh še vedo kaj je sporočilo velike noči?
Nekateri tega ne vedo več. Opažam, da imajo tudi kristjani težave s sprejemanjem vstajenja od mrtvih. Nekateri s tem, da je Kristus vstal od mrtvih, drugi, da bomo tudi mi vstali od mrtvih. To je težava, ker krščanstvo pri teh ljudeh izgublja bistvo, naboj, ki da zagotovila, da se v človeku res nekaj premakne. Sicer vse ostane pri neki tradicionalnosti, ki jo danes zamenjuje komerciala. Gre tudi za shizoidnost ljudi; razpeti so namreč na različne strani in ni več celote, pri kateri bi bilo od notranjega prepričanja in verovanja odvisno, kako bo človek deloval. Primer: nekdo se ima za kristjana, veruje, v službi pa se vede slabše, kot nekdo, ki ne veruje. Te dvoličnosti je vse več.

Foto: Anže Petkovšek Ambrož Mušič Se je Cerkev v zadnjem letu – odkar jo vodi papež Frančišek – kaj spremenila?
Papež je prinesel svežino. Verjame, da se strukture, ki so že dlje zakoreninjene in morijo duha, lahko spremenijo. Ima svobodo, ni ujetnik protokola. Navdihuje ga življenje. To njegovo spontanost, neposrednost in verodostojnost čutijo tudi ljudje. Morda bi kdo pomislil, da to zaigra, a to je njegova drža.

Je za prihodnost Cerkve bolj primeren pristop, ki ga ima Frančišek, ali tisti, ki ga je imel kardinal Ratzinger?
To puščamo odprto. Kristjani vedno verujemo, da Cerkev vodi sveti duh. Bog navdihuje ljudi, ki so odgovorni. Ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti, čeprav po določenih kazalnikih lahko sklepamo. A kristjani verujemo, da bo bog v obdobju, ko bo treba izvoliti novega papeža, poskrbel za to, da bo izbran pravi človek.

Menite, da bi se morala Cerkev posodobiti?
Nauk je naša tradicija in tukaj mora biti zvesta sebi in Kristusu. Gre za lastno identiteto, ki jo je treba ohranjati. Na ravni upravljanja uradov pa se zadeve lahko spreminjajo.

Nauki in dogme pa so svete, torej?
Dogmo si je treba predstavljati kot zvezde na nebu, ki nam pomagajo pri orientaciji. Same dogme človeku ne jemljejo svobode, da razmišlja, raziskuje, išče in tudi kdaj dvomi. So kot smerokaz, ki kaže, v katero smer naj človek razmišlja. To ni omejitev, ampak usmeritev, sicer se izgubimo.

Partnerska skupnost dveh istospolnih oseb bo po novem zakonu, če bo potrjen, izenačena z zakonsko zvezo moškega in ženske. Cerkev takim predlogom ni naklonjena. Zakaj?
Družina je temelj. V družinskem življenju je pomembno, da obstajata oče in mama. To pa seveda ne pomeni, da drugi niso nič vredni. Dolžni smo spoštovati dostojanstvo vseh, ne glede na versko in etnično pripadnost ali spolno usmeritev.

Včasih so bili v cerkveni nemilosti tudi priležniki in nezakonski otroci. Kako nanje Cerkev gleda danes?
Prav je, da danes otroci niso več stigmatizirani, ne nazadanje so sami najmanj krivi. So pa to ljudje in družine, ki so ranjene ter potrebujejo toliko večjo skrb in pozornost.