“Kaj pa klima?” je bolj za šalo, kot zares vprašala kolegica, ko sva - zavedajoč se vremenske napovedi, ki je omenjala tudi 37 stopinj Celzija in več - sedli v hrošča starodobnika. Bil je skrbno zloščen, na strehi je imel starinske kovčke, pod sedežem pa cel paket vode. Za potnike; hrošč letnik 1971 zagotovo ne bo imel težav s celodnevno vožnjo od Dolenjskih Toplic preko številnih dolenjskih občin na obeh bregovih Krke.
“Klima? Pa saj jo imaš!” je smeje odgovoril lastnik in voznik rdečega okroglega lepotca in pri tem odprl okno na vratih. Na koncu se je kolegica vendarle odločila za vožnjo v kabrioletu, kjer klime z voznico res nista niti malo pogrešali.
“Smo kot ena velika družina”
Lastniki hroščev starodobnikov se na Dolenjskem in v Beli krajini pod okriljem svojega društva povezujejo enajst let. “Do samostojnega društva je prišlo povsem spontano,” pove njihov predsednik Ignacij Kordan. “Povezalo se nas je 14 entuzijastov, ljubiteljev tega avtomobilskega posebneža. Danes lahko z veseljem povem, da ima naše društvo že 120 članov.”
Hrošč je ljudsko vozilo, s tem namenom je bil tudi narejen. Med letoma 1938 in 2003 ga je proizvajalo in tržilo nemško podjetje Volkswagen. Zaradi nizkih cen ter kakovostne izdelave in preprostega vzdrževanja je v drugi polovici 20. stoletja postal najbolj prodajan avto vseh časov.
“Z leti je prihajalo na hrošču do nekih minimalnih sprememb, vendar v osnovi je ostalo to-to,” pravi Kordan. Najstarejše vozilo njihovega kluba nosi letnico 1949. “Vendar je še v delu, za zdaj še ni vozen, vanj bo treba vložiti še kar nekaj ur dela in seveda tudi denarja.”
Največ vozil v tem dolenjsko – belokranjskem klubu nosi letnice do 1976. “Do takrat so hrošča še izdelovali v Sarajevu, tako da so tisti avti praktično pokrili jugoslovanski trg,” pravi Kordan.
Današnje cene teh avtov so seveda različne oziroma odvisne od ohranjenosti, letnika, kilometrov. “Lahko ga dobite od nekje tisoč pa do pet tisoč evrov. Predelani avtomobili, kot jih vozimo v našem društvu, pa potem dosežejo ceno tudi do 15 tisočakov in več,” pravi predsednik Kordan.
Člani društva avtomobile predelujejo sami. Imajo številne izpeljanke, predelan kabriolet, hrošča, predelanega v motor tricikel, VW starodobne kombije. “Avtomobile predelujemo sami. Med seboj si pomagamo, menjamo dele, si izmenjujemo izkušnje,” pravi Trebanjec, čevljar po poklicu s svojo delavnico v Ljubljani. “Smo kot ena velika družina,” zadovoljno pove in doda, da ima sam na domačem dvorišču več hroščev, žena ima kabria, on ima svojega, imajo tudi kombi, nekaj jih je še v delu. “Hrošče imam za gušt. Z njimi se seveda ne vozim v službo. S hroščem gremo v nedeljo na izlet, če me žena kam povabi,” se smeji predsednik dolenjsko – belokranjskega društva.
Popotovanje med občinami, zidanicami in nasmejanimi ljudmi
Dolenjski hroščkarji so svoje potovanje ta konec tedna začeli v Šentjerneju, kjer so si ogledali vinoteko Otilija, nadaljevali v Škocjanu, kjer so si ogledali tamkajšnjo cerkev in se seznanili z delom škocjanskega misijonarja Knobleharja.
Pot so nadaljevali v Beli cerkvi, kjer so jim predstavili Hišo žive dedičine, na Otočcu so jim predstavili svoj grad, jih peljali v predsedniški apartma in jih pogostili na terasi, kjer običajno sprejemajo mladoporočence.
V Novem mestu so se peljali skozi Glavni trg in poslušali novomeško zgodovino pred mestno hišo Rotovž, v Straži so jim pokazali novi most za pešce čez Krko, na Golobinjeku so si ogledali Turistične zidanice Smerke, v Rodinah pa so jih sprejeli v Sadjarski kmetiji Uhan.
Pot skozi dolenjske vinograde so prekinili v zidanici Pod Piramido na Liscu, na Dvoru so si ogledali železo-livarski muzej in galerijo, v Obrhu pri Dolenjskih Toplicah destilarno in čokoladnico, nato pa se kot zadnji v povorki društev ob praznovanju občinskega praznika popeljali še skozi Dolenjske Toplice.
V vseh občinah so jih sprejeli župani oz. njihovi namestniki, predvsem pa so jih spremljali nasmehi mimovozečih avtomobilov in ljudi ob poti. Nenazadnje je hrošč – če smo se peljali kdaj v njem ali ne – najmanj simpatičen.
barbara.barbic@zurnal24.si