Že lep čas poslušam podobno modrovanje, pa ne le od nasprotnikov študentskega organiziranja. Prav nasprotno, celo od tistih, ki so še danes del njega. Šoba nima slabih namenov, a zadaj stojijo slabi ljudje. Kot pri našem skromnem premierju: sam se s plačo menda komaj prebije čez mesec, njegova vodja kabineta teh težav očitno nima.

Projekt elektronizacije prehrane se je na Šosu začel že leta 2007. Zamenjali so se vsaj trije predsedniki, ključni zagovorniki sistema pa ostajajo isti. Na primer (pa ni edini) Elvis Cvikl je od člana predsedstva najprej postal strokovni sodelavec za prenovo sistema študentske prehrane s posebnimi pooblastili, kmalu pa tudi že vršilec dolžnosti generalnega sekretarja. Ker jim nikakor ne uspe imenovati novega. Ali bolje: najti takšnega po svoji meri!

Čistka nemogoča. Podobno se jim dogaja pri volitvah predsednika. Nekdo iz vrha Šosa mi je nekoč rekel, da želijo pripeljati nov in neobremenjen obraz – pripeljali so Mihaelo Kalamar, v študentskih vodah sicer skoraj neznano predsednico Kluba prekmurskih študentov. Toda pripeljali so jo stari in “obremenjeni” obrazi. Za spremembo pa so se tokrat ujeli na limanice lastnega nedemokratičnega sistema. Ena struja se je okoristila na račun druge. Če so sprti med seboj, pa je sistem zastavljen tako, da je volitve nemogoče izpeljati. Da bodo spet vsi začeli trobiti v isti rog, se bo moral nekdo žrtvovati. Za zdaj še ni jasno, kdo in kdaj bo popustil, mineva pa že dvaindvajseti dan novega študijskega leta.