Kaj bo morala nova vlada narediti prvi dan po izvolitvi?

Sprejeti interventni zakon.

Drugi ukrep?

Na njihovem mestu bi, če ne bom premier jaz, takoj začel dialog s sindikati o zakonih, ki so pripravljeni; zakonu o delovnih razmerjih, treh zakonih s področja zdravstva in pokojninskem zakonu. Vzelo bo veliko časa, da bomo dosegli pameten kompromis.

V zadnjih dveh mesecih se glavni politični akterji strinjajo, da je pokojninska reforma potrebna, ni pa jasno, kakšna. Je možna milejša od že predlagane?

Ne. Če bodo sindikati dosegli, da bo ostala takšna, kot je, bodo veliko dosegli. Mi smo jo predlagali suvereno, brez pritiskov Bruslja, Evropske centralne banke, IMF in drugih. Predlagali smo reformo, ki je v primerjavi z drugimi državami milejša. Če pritiskov ne bo, bo lažje, če pa bodo, utegnejo biti pritiski na upokojitveno starost 67 let. Jaz nisem za to.

Česa iz minulih treh let ne bi ponovili?

Po svoje sem naredil prav, ker sem prevzemal nase kritiko javnosti glede vsega. Tako je bil nekje grešni kozel, ki se mu je smelo vse reči, zato ljudje niso čutili potrebe po tem, da bi šli na ulico. Imeli smo mir. Ampak problem tega je, da sem dal potuho tistim, ki so bili v času krize enako odgovorni in bi lahko naredili domačo nalogo. Menedžerji, recimo, bi lahko spremenili poslovne modele, ki so se izkazali kot nekonkurenčni. Najslabše je, da ljudje mislijo, da bo s spremembo vlade rešenih veliko problemov. To je velikanska zmota. Od spremembe oblasti pričakujejo preveč.

Kaj pa vaše sodelovanje s koalicijskimi partnerji?

Bili smo antikoalicija. Združile so se stranke, ki so nasprotovale prejšnji oblasti, ne pa stranke, ki bi pred volitvami skupaj pripravljale en program. Stranke so bile proti tretjemu, ne pa za skupno politiko. Ne bi bilo tako dramatično, če ne bi bilo krize. Kriza je vse velike obljube o tem, kako se bo živelo bolje, postavila na glavo. Zaradi tega je koalicija blazno trpela, ker ni bila pripravljena na krizo. Ko je bilo treba najti recepte za izhod, pa smo videli različne poti.

Petindvajsetletna Bedrana Ahmić je v intervjuju za Žurnal povedala, da pozna veliko mladih, ki bi lahko delali, pa so raje doma in prejemajo socialno pomoč. Kaj bi naredili, da se to ne bi dogajalo?

To smo že naredili. Gre za zakon o uveljavitvi pravic iz javnih sredstev, ki bo začel veljati 1. januarja prihodnje leto. Kot osnova za socialno pomoč bo upoštevano celotno premoženje upravičenca. Tako bomo končali izigravanje zakonov, na kar smo vsi občutljivi.

Podjetnik Ante Guberac je trdil, da pozna veliko ljudi, ki so dobili posojilo na lepe oči. Kako bi odkrivali bankirje, ki so odobravali slaba posojila?

Vlada je na to odgovorila z vrsto zakonov, recimo z garantnimi shemami pa z zakonom o javnih financah. Sprejeli smo, da do sredstev iz bank, ki jim pomaga država z depoziti, niso upravičena podjetja, katerih vodstva opravljajo proces lastninjenja, namesto da bi spreminjala poslovne procese. Za nazaj pa tečejo postopki, v katere se ne morem spuščati.

Enaindvajsetletni Rok Hržič pa je opazil, da je treba omejiti vpis na univerze, ker naj te ne bi proizvajale kadrov, ki jih potrebuje gospodarstvo. Ukrepi?

No, do neke mere lahko vlada ali parlament regulira vpisne procese na univerze, deloma pa je to neodtujljiva pravica vseh, da se vpišejo, če izpolnjujejo njene pogoje. V zadnjih letih pa smo dosegli, da se je več študentov in študentk kot prejšnja leta vpisalo na naravoslovne študije.

Če boste v opoziciji, boste konstruktivno sodelovali ali, kot je v navadi, nasprotovali vsakemu predlogu, vlagali pobude za referendume?

Možna sta dva odgovora in dve videnji, kaj je prav in kaj narobe. Moje osebno mnenje je, da je prav, če si konstruktiven, zlasti v takih okoliščinah, kot so zdaj, da pomagaš tistemu, ki vodi državo. A če se vprašate, kaj se politično bolje obnese, se to ne, ljudje bodo na teh volitvah očitno nagradili tiste, ki so malo nagajali oblasti.