“Danes, ko se upiramo lastni oblasti, doživljamo tretjo pomembno prelomnico. Prva je bila leta 1941, ko smo se uprli okupatorju, druga pa v osemdesetih, ko smo šli proti sistemu,” trdi filozofinja Spomenka Hribar, ki je na javni tribuni Društva slovenskih pisateljev o prihodnosti vstajniškega gibanja poudarila, da je dva meseca protestov ljudem prineslo novo upanje.

Poskušajo ugrabiti vstajo

“V vstaji sodelujemo zelo različne skupine, ki nas druži osnovni cilj uničenja korupcije in revitalizacija družbe. Kako naj pridemo do tega, pa imajo skupine zelo različno mnenje,” meni pisatelj Lenart Zajc, ki sodeluje v Mreži za neposredno demokracijo. “Zahteve gibanja so tako različne, da bi bilo napačno, če bi jih hoteli poenotiti. Še posebej, če to počnejo ljudje, ki niso na ulici, ampak so njeno moč izkoristili, da obujajo spomine na osemdeseta,” opozarja aktivistka Asja. “Določene skupine skušajo proteste ugrabiti, jih interpretirati, dajati govorce, kulturni program,” opozarja raziskovalka in aktivistka Lana Zdravković. Študent Klemen, ki sodeluje na vstajah, opozarja, da so takšni ljudje bolj vidni. Pomembneje se mu zdi, kaj se dogaja na protestniških skupščinah.

Javnost noče slišati vsega

Klemen dodaja, da nepoenotene zahteve, ki jih vstajnikom očita vlada, včasih otežijo kratkoročne cilje. “V Sloveniji imamo zelo akutne probleme. A ko začneš s procesom poenotenja, dobiš predstavnike in nasilno poenotenje vstaje,” pojasnjuje. Asja dodaja, da iz takšnih zahtev izpadajo teme, ki so javnosti manj všečne, kot so denimo migrantsko delo, neplačano gospodinjsko delo, norost. “Izpadejo torej tisti, ki imajo v tej družbi največjo legitimnost, da so besni in ki so v vstaji najbolj na udaru, saj so bili zaprti, deležni policijskega nasilja ali pa so dobili kazni,” še meni Asja.

Protesti na ulici niso vse

Zdravkovićeva zavrača očitke, da vstaja do zdaj ni ničesar dosegla: “Odprla je možnost nemožnega. Kar naenkrat se lahko pogovarjamo o tem, v kakšni situaciji živimo, problematiziramo predstavništvo, državo, nacionalizem, kapitalizem.” Opozarja, da protestnike oblast sprašuje kaj predlagajo in očita, da tega ne morejo doseči. “To so cinični odzivi ljudi, ki zaradi vpetosti v hierarhične institucije omalovažujejo vsako akcijo osvoboditve,” je prepričana. Protestnik Miha opozarja, da je prihodnost vstaje v kombinaciji uličnega delovanja in artikulacije rešitev. “A to zahteva čas,” dodaja. Sogovorniki se strinjajo, da padec Janeza Janše ne bi spremenil ničesar. “To bo šele začetek. Pomemben poudarek protestikov je, da jih nihče ne predstavlja,” poudarja Zdravkovićeva.

Nemoč oblasti

Protestniki opozarjajo, da so posledice vstaje morda manj vidne, a prisotne, saj so začeli ljudje drugače razmišljati, se spoznavati na lokalnem nivoju, izmenjavati izkušnje in si pomagati. “Ko ti totalitarni režim očita, da se nič ne spreminja, je to znak da se stvari premikajo na bolje,” še zaključuje Zdravkovićeva.