Kar naj še kdo reče, da je v trenutnih kriznih gospodarskih razmerah izjemno težko organizirati biznis in ga voditi ter da je skoraj nemogoče služiti s poslom, če nisi neposredno in neprestano navzoč. Nisem ekonomistka, a zdrav razum mi da jasno vedeti, da “poslovnež na daljavo” očitno vendarle ni taka znanost. Glede na to, da se z “obrtjo” preživlja celo Robert Tomaž Zavašnik, ki bi moral biti že dve leti zaprt in ga menda išče policija po vsem svetu.

Ironija. Kot “še vedno” šef svoj posel vodi čisto zakonito. Državi redno poroča o zaslužku, kar mu nalaga zakon. Poročila podpisuje menda celo sam, s čimer – sicer ubežnik pred roko pravice –prav tako spoštuje zakon, kar je največja ironija vsega. Podpisovati dokumente prek interneta sicer danes res ni več nobena umetnost. A vendarle to dokazuje, da obstajajo poti, po katerih pristojni prejmejo “poslovnežev” podpis, in da živijo posamezniki, ki “poslovnežu” pomagajo na “poslovnih” poteh. Nad čem naj se torej ob takšnem “poslovanju” zgražajo državljani? Predvsem obrtniki, ki več kot pošteno delajo cele dneve, pa jim podjetja propadejo, ker jim ne plačujejo mogotci, za katere gradijo megalomanske arhitekturne strukture. Nad tem, da policija “poslovnih” poti ubežnika ni presekala že davno? Ali nad ubežnikovo “iznajdljivostjo”, ki se očitno čuti, da bi utrpel preveliko “poslovno škodo”, ker se je bil “prisiljen” izmakniti svojim zasledovalcem, da mu le ne bi bilo treba v zapor? In je zato združil bežanje s koristnim?