Kako težko se je soočiti z minljivostjo, dobro ve Žiga Kastelic, ki se je teme žalovanja lotil v svoji drugi knjigi Premlad, da bi umrl star. Gre za nadaljevanje oziroma dopolnitev njegove prve knjige Ti, v moji krvi, za katero pravi, da jo je napisal zase. V njej je predeloval odnos z materjo, ki jo je težko otroštvo, ki ga je zaznamovalo posilstvo, pahnilo v alkoholizem. Z alkoholom pa je imel težave tudi oče in tudi on je v njem utapljal travme, ki jih je doživel med odraščanjem v rejništvu.

Med pogovorom s 27-letnim pisateljem sogovorniku hitro postane jasno, da v njem ni grenkobe, ki bi zajela marsikoga, ki bi moral, tako kot Kastelic, v desetih letih predelati deset smrti – tudi slovo svojih najbližjih. Kako danes gleda na svoje otroštvo in kaj se je iz usode svojih staršev naučil, nam je zaupal v intervjuju.

Stari ste 27 let in avtor dveh knjig, ki govorita o zelo težkih temah. Že iz tega podatka lahko razberemo, da ste v mladih letih veliko doživeli. Kako bi opisali svoje otroštvo?

Zdaj, ko je minilo že toliko let in na preteklost gledam z odraslimi očmi, lahko povem, da sem se distanciral od težav in sedaj dajem v ospredje lepe spomine. V obeh knjigah sicer opisujem težje trenutke, ki pa sem jih poskušal opisati na bolj optimističen način oziroma z nekim zavedanjem, da lahko potapljanje v preteklost na meni pusti posledice. Rekel sem si, da si želim za prihodnost malo bolj svetle napovedi. Je pa bilo moje otroštvo posebno, saj sem se rodil starejšima staršema – oče je bil star 51 let, mama 43. Bil sem obkrožen z alkoholom, odvisnostjo in boleznijo, kar je glavna nit obeh knjig in tudi mojega otroštva.

Ste se kot otrok zavedali, da je bila vaša družina drugačna? Je okolica vedela, kakšne težave imate doma?

Niti ne. To se je pokazalo pozneje, ko sem začel kazati vedenjske težave, kot je bilo zaostajanje od pouka, ki so bile posledice naših težav. Razred je bil majhen in se je takoj opazilo, da nekaj ni v redu. Sedaj sem hvaležen, da so opazili in mi pomagali.

Kako pa je posredovala šola?

Po očetovi možganski kapi sem pri 13 letih odšel živet k bratu. Pri tej odločitvi so sodelovali šola, moja starša, brat in center za socialno delo. Pri bratu sem nato živel osem let. Med študijem sem se osamosvojil.

Do pomoči je družina prišla pozno … Glede na to, da pravite, da ste se v alkoholizem rodili in šele pri 13 letih odšli k starejšemu bratu.

Alkoholizem je bilo na začetku, ko sta bila starša še nekako pri polni odrasli formi, lahko skrivati. Ko pa so se začele še druge težave, kot so bile bolezni staršev in smrti v družini, pa so se težave z alkoholom začele kazati na zunaj in sprožil se je domino učinek. Takrat se je pri meni porušila normala, ki sem jo poznal kot otrok.

Kako pa je potekal vaš vsakdan? Ste se kdaj bali priti domov, ker niste vedeli, v kakšnem stanju bosta starša?

Včasih, a nikoli ni bilo vezano na alkohol. Vsaj nikoli pri očetu, saj je to dobro skrival oziroma »nosil«. Z maminim vse slabšim stanjem pa sem to vsake toliko opazil že v otroštvu, vsekakor pa z odraščanjem. Količinsko ni nikoli spila veliko, a zaradi stanja, v katerem je bila, je bila tudi mala količina strupena. Če se vrnem k vprašanju. Nikoli me ni bilo strah priti domov, sem bil pa v skrbeh, ko sem odšel od doma.

Starši so vas peljali s sabo v gostilne. Koliko ste bili takrat stari?

To je bilo v času, ko sem obiskoval drugi razred osnovne šole, trajalo pa je do sedmega razreda. Težko je verjeti, ko rečem, da nimam slabih spominov na te trenutke, ker je bila to preprosto normala, ki sem jo poznal. Ure v gostilni sem preživel med prebiranjem Miki Miške in hitro tudi obsežnejših knjig. Bom rekel, da sem polnil svojo domišljijo. Sem pa postal hitro naveličan in utrujen, tako da so me pogostokrat nesli v avto, kjer sem zaspal in čakal na odhod. V vsem tem sem kasneje videl nemalo težav, ker otrok preprosto nima kaj iskati v lokalih, še posebej ne v večernih urah. Glede celotne situacije lahko povem, da bolj kot sem dojemal, manjkrat sem bil v lokalih. 

Foto: Saša Despot Žiga Kastelic

Kašne posledice je na vas pustilo otroštvo?

Predvsem pozitivne. Kar bi lahko izpostavil, je, da sem z družino zaradi vsega dogajanja v preteklosti danes bolj povezan. Pri mami in očetu sem namreč videl, kaj se zgodi, če živiš v preteklosti, in kako to vpliva na trenutne odnose in prihodnost. Če sem jaz v redu, bodo tudi odnosi lepi.

V knjigi govorite tudi o odpuščanju. Ste staršem odpustili?

Pri takem vprašanju vedno povem, da staršem ničesar nisem zameril. Ko sem spoznal preteklost staršev in družine, sem stvari videl v drugi luči. Naučil sem se, da kdaj pa kdaj sprejemamo slabe odločitve, ker nismo v poziciji, da bi sprejemali boljših. Včasih je tudi bolje, da nekomu pogledamo skozi prste.

Deset pogrebov v desetih letih. V kratkem razmiku ste zaradi bolezni izgubili starša, še prej je v nesreči umrl brat. Ste za vsakim žalovali drugače oziroma ali je imel način odhoda vpliv na to, kako ste žalovali?

Zagotovo. Na način žalovanja je sicer vplivalo tudi to, kako blizu sem si bil z osebo in v kakšnem razmerju. Pa seveda tudi zrelost. Bratova smrt je bil velik šok. Čustva sem dal iz sebe šele tri leta pozneje, saj si tega prej nisem dovolil. Bil sem najstnik, ki je vsem kazal persono, ki so jo pričakovali. Fantje pač ne jokajo …  Smrt mame se je zgodila deset le pozneje, med prvim mesecem pandemije. Zanjo je bil usoden možganski tumor. Lažje je, če veš, da se nekdo poslavlja. Sicer se nikoli ne moreš zares pripraviti na takšno izgubo. Smrt očeta pred dvema letoma pa še vedno predelujem. Mislim, da je nikoli ne bom povsem prebolel, ker mi je veliko pomenil in tudi zaradi odnosa, ki sva ga imela, ko je po kapi prenehal piti. Tudi njegova smrt je bila nepričakovana, saj je bil vedno v dobri formi za 77-letnika. V tem času so bila vsa prizadevanja usmerjena v to, da ozdravi in niti pomislil nisem, da morda ne bo. En mesec po diagnozi, da ima pljučnega raka, je umrl. Najine zadnje pogovore bom vedno nosil v srcu. Dal mi je tudi zelo dober nasvet, in sicer, da ni nič narobe, če pokažem čustva.

Imate kakšen nasvet, kako se pripraviti na smrt bližnjega?

Čim več se z njim pogovarjajte, pa ne o slabih stvareh. Z mamo sem se vsak dan pogovarjal. Če ne bi vzpostavila takšnega odnosa, preko katerega sem videl, kako se počuti in gleda na odhod, bi bilo meni veliko težje. Želela je, da bi bili moji spomini nanjo pozitivni. Enako je bilo z očetom.

Ker ste spoznali, da so vaši starši starejši, ste si menda oblikovali seznam stvari, ki ste jih želeli doživeti z njimi. Zelo zrel pristop za otroka …

Ja, morda pa bi pisanje takšnega seznama danes raje odsvetoval, kajti na koncu boste zelo razočarani in žalostni, če ciljev ne boste izpolnili. Raje uživajte v skupnih trenutkih.

Cel intervju si lahko preberete TUKAJ.