"V zadnjih desetletjih se je delež predebelih otrok v določenih starostnih obdobjih povečal za dvakrat, celo trikrat," navaja Rado Pišot z znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, ki se ukvarja z gibalno sposobnostjo otrok. Razlike je po njegovih besedah mogoče opaziti že v zadnjih dveh letih. Za otroke v zgodnji starosti je najnevarnejša kombinacija pomanjkanja gibanja, čezmerne teže in upada gibalnih kompetenc, ki jima sledi. Otroci se danes pogosto ne znajo več skladno plaziti, plezati, hoditi in teči, kar so osnovni gibalni vzorci, potrebni za telesni razvoj.

Prevzemanje odgovornosti

"Pri spremljanju otroških poškodb smo ugotovili, da s pomanjkanjem gibanja pravzaprav naraščajo, ne upadajo. Poleg tega je več poškodb obraza in trebuha namesto zapestij in kolen, kar kaže na to, da otroci ne znajo niti več pasti," izpostavlja sogovornik. Študija je tudi pokazala, da so otroci najmanj dejavni med šolskimi počitnicami in ob koncih tedna, ko so doma. Pišot je prepričan, da gre za sistemski problem, ko si družba, začenši s starši, ne upa prevzeti odgovornosti za morebitne poškodbe otrok pri normalni dejavnosti, temveč se jih poskuša pred tem obvarovati, s tem pa se vzgajajo gibalno nesposobne generacije. "Otroke je treba vrniti na ulice, na igrišče in v naravo, kjer lahko razvijajo svoje gibalne sposobnosti skupaj s svojimi vrstniki," sklene.