Če so se moji vrstniki hvalili, da so pri tabornikih doživeli prvi poljub, mečkanje z dekletom, cigarete, alkohol in travo, da so bili orientacijski pohodi, kurjenje ognja in vozlanje vozlov bolj za zraven, pa je zadnji dve desetletji politika Zveze tabornikov Slovenije do uživanja opojnih substanc izrazito odklonilna.

Kot je v pogovoru dejal načelnik roda, za člane večkrat organizirajo tudi delavnice in izobraževanja na temo drog.

Danes torej otroci pri tabornikih ne eksperimentirajo, kot so nekoč, so se pa hitreje pripravljeni zateči v naročje staršev, če se znajdejo pred težavo – brez prenosnih telefonov so kar izgubljeni.

Več razlogov. Otroka bom vsekakor poslala k tabornikom, če bomo le vsi za. Prvič, bivanje v naravi, na svežem zraku, bo mestnemu dekletu dobro delo. Tudi srečanje s čustveno neobremenjeno avtoriteto ji bo koristilo, če ne drugega, da se v njej zbudi zdrav duh uporništva. Prav je tudi, da se bomo imeli priložnost pogrešati, ko bo na taboru, po možnosti brez prenosnega telefona.

Taborništvo pa seveda niso le delovne počitnice v neokrnjeni naravi. Še posebno pohvalni so družbenokoristni projekti, ki se jih starejši najstniki lotevajo vse leto. Sogovornik nam je zaupal, da so se v njihovem rodu lotili izdelovanja igrač za vrtec Kozarje, ki so ga prizadele septembrske poplave. Otroci namreč v turbulentnem obdobju odraščanja od vsega najbolj potrebujejo občutek, da so koristni. Poleg ljubezni, seveda.