Otroci so naše največje bogastvo in ni je države, ki bi si upala trditi nasprotno. Se pa da matematično dokaj natančno izračunati, na koliko država naše največje bogastvo ceni. Naj za primer vzamem otroške dodatke. Za prvega otroka lahko naberete od 20 do 114 evrov na mesec, za tretjega in vsakega naslednjega pa že od 35 do 137 evrov na mesec.

Pustimo ocene, ali država daje preveč ali premalo. Kar hočem povedati, je, da v tem sistemu ni zdrave kmečke pameti. Za prvega otroka bi morala država dati najvišje spodbude, za vsakega naslednjega pa manj, in ne obratno! Ne poznam namreč staršev, ki ne bi poudarjali, da je prvi otrok najdražji. Ko si že pri tretjem ali četrtem, še eden – seveda samo v materialnem smislu – ni nobeden. Mlajši otrok recimo lahko ponosi nekaj oblačil starejšega brata ali sestrice, morda lahko “podeduje” celo kakšen šolski učbenik, če med njima ni prevelikega razkoraka v letih, za prvega pa je treba kupiti vse. No, toliko o stroških in logiki.

Kje se zalomi. Sicer pa po mojem mnenju državljanov ni treba ravno spodbujati, da bodo denimo namesto treh otrok imeli štiri. Ker to, kako priti s treh na štiri otroke, očitno ni težava naše male deželice. Zalomi se namreč že v startu, pri prvem. Hiter test, ki sem ga izvedla kar med sodelavkami v redakciji, je pokazal, da bi se za prvega otroka odločile (prej), če bi bile zaposlitve stabilne in če bi imele možnost dobiti posojilo za stanovanje. Res nič novega. To čivkajo že vrabci, naša država pa nič. No, ne čisto nič, premalo pa zagotovo, če želimo izboljšati znano slovensko povprečje – 1,62 otroka v družini.