Vsi zaposleni neke banke, katere bivši predsednik uprave je zaradi malverzacij že nekaj časa v priporu, so nedavno dobili e-mail z zelo zanimivo vsebino. Pozvali so jih, naj prijavijo vse morebitne zlorabe in nepravilnosti, ki so jim bili priča. Če so vanje vpleteni, so jim v zameno za to, da spregovorijo, pripravljeni ponuditi celo odpustke v obliki tega, da jih kazen ne bo doletela. Še drug primer nekega gradbinca. Prve besne zaposlene, ki bi lahko o nepravilnostih v podjetju kaj vedeli, so iz države, ker so se oglasili, na zahtevo vodstva pospremili kar policisti. Drugi počasi odhajajo zdaj, ko so pred tedni dobili knjižice. Prvi primer je iz Avstrije, gre za odmevno afero celovške banke Hypo Alpe Adria. Drugi primer je seveda domač – zgodil se je v Vegradu.

Lov za kurjimi tatovi
V Avstriji se dokazi počasi stekajo na policijo. Pri zbiranju podatkov je dejavno tudi novo vodstvo. Očitno sta urejeni tudi zakonodaja in kultura, da vedo, kako pomembni so sodni epilogi afer. Pri nas pa se je politika, ko se je v primeru Vegrad končno oglasila, le slikala in modrovala. Ste morda na dan, ko je 600 delavcev dobilo knjižice in so bili najbolj besni in razočarani, tam videli kriminaliste, ki bi z njimi opravili pogovore in zbrali njihova pričevanja ter se nato lotili preiskovanja ozadja afere Vegrada? Ne, ni jih bilo. Naši organi pregona so pač v kameni dobi. Raje bodo priče iskali po Bosni. Bo ceneje in hitreje? Ne! Cinično. Ali se samo meni zdi, da si tudi organi pregona želijo, da priče Vegradovih packarij čim prej odidejo iz države in se dokazi porazgubijo?