V 16-tih dneh je na slovenskih cestah ugasnilo kar 21 življenj, lani v enakem obdobju tri. Ljudi takšne vrste novic silno vznemirijo. Če se mene vpraša, še veliko premalo!
Sem ena izmed tako imenovanih dnevnih migrantov, dnevno z avtomobilom naredim tudi 150 kilometrov in več. Ja, seveda, na teh svojih dnevnih poteh se velikorat razjezim na državo in pristojne, ki ne zakrpajo lukenj na cestah, ki ne poskrbijo za več avtocestnih kilometrov, ki ne poskrbijo za večjo varnost na cestah. Strinjam se, ob zadnjih dogodkih bi se morali vrstiti krizni sestanki, pristojni bi morali prekinjati dopuste in predstaviti ukrepe, ki jih bodo potegnili v smeri večje varnosti.
Po drugi strani pa, dragi moji sovozniki in sovoznice, ko sedemo za volan, smo sami. Z nami za volanom ni države, ni ministrstva, ni agencije! Tisti dan, ko je slovensko javnost razburila huda nesreča na primorski avtocesti, sem se ob šestih zjutraj peljala proti Ljubljani. Kos poti opravim po avtocesti, kos po regionalni. Na slednji se je za mano znašel voznik belega BMW-ja, ki je dvakrat za las ušel hudemu trku; najprej se je odločil prehitevati na popolnoma nepreglednem delu, prehiteval je takorekoč v ovinek, le nekaj kilometrov zatem se je za prehitevanje odločil na sicer ravnejšem odseku, vendar v "škarje". Nasproti vozečega je moral opaziti. Trku se je izognil za las.
Kam se mu je mudilo? V službo? V porodnišnico? Okej, to bi še nekako razumela, vendar izgledalo je, da se mu predvsem mudi na britof. In na britof se očitno mudi številnim slovenskim voznikom in voznicam.
Kdo je kralj?
Številni, ki to berete, ste gotovo kdaj opazovali prometno kulturo v drugje po svetu; v Italiji, Turčiji, arabskih, azijskih, morda tudi ameriških državah. Medtem ko so Italijani predvsem glasni, ko so Turki brez vozniških izpitov (sami so mi povedali, da jih kakih 40 odstotkov ne opravi testov), ko so Arabci (vsaj tam, kjer sem sama potovala) nestrpni, človek pravo prometno nirvano doživi v Aziji. Takšne so vsaj moje izkušnje.
Ne, ne govorim o prometnih kaosih, zamaških, glasnem hupanju, brez katerih ne gre v milijonskih azijskih mestih. Govorim o odnosu, ki ga imajo do šibkejših v prometu. Do pešcev, do kolesarjev, do motoristov, do tako imenovanih tuk-tukarjev ali rikšarjev.
Skozi mesto se valijo reke motorčkov, na katerih hkrati sedijo tudi štirje, pet potnikov, skratka cele družine, ali pa s seboj prevažajo kletke za prašiče, kokoši, gradbeni material in podobno. Semaforjev praktično ne upoštevajo. Prvi dan v tem azijskem milijonskem mestu sem za prečkanje cest potrebovala skoraj pol ure.
Nisem niti opazila, da sem bila ob enem takšnem poskusu prava tarča posmeha gruče mladenk, ki so prizanesljivo in ljubkimi nasmehi opazovale moje početje. Pristopile so k meni in me podučile, da je pri njih pešec kralj. “Saj bodo pazili nate, daj, pridi!” Sprva še precej negotovo, vendar opogumljena z njihovim zgledom, sem prečkala cesto ne glede na to, da ta ni bila prazna oziroma da so se v mojo smer vozili številni motorčki. Vsi so pravočasno ustavili. Pešec je kralj. Šibkejši je kralj.
Se vam to zdi, dragi moji slovenski vozniki in voznice znanstvena fantastika? Verjamem … Pri nas je pač kralj tisti, ki ima dražjo mašino in več konjev. In ni je države, ministrstva, agencije, ki bo skrbela za našo varnost namesto – v prvi vrsti – nas samih. Za premik v naših glavah smo odgovorni le mi. In če se vam mudi na britof, oprostite, meni se ne! In prepričana sem, da veliki večini uporabnikov slovenskih cest tudi ne! Zato ne čakajte(mo), da bo država in ministrstvo in agencija naredila tisti premik v glavi namesto vas(nas)!
barbara.barbic@zurnal24.si
Spoštovana ga Barbič, ves celoten komentar me spominja na kup nametanega in narezanega sadja. Nekaj, kar tako, samo da je. …