Predstojnica katedre za agrometeorologijo na biotehniški fakulteti v Ljubljani je ena od šestih podpredsednikov druge delovne skupine medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC), ki je skupaj z Alom Gorom prejel letošnjo Nobelovo nagrado za mir. Aktivistka je postala, ker so starejše generacije mladim naložile toliko bremen, tudi klimatske spremembe, zato jim mora povedati resnico o tem, kaj se dogaja. Drugače jim je bi mogla pogledati v oči, pravi.

Kako komentirate opozorilo Sloveniji glede onesnaženosti zraka v mestih in predlagane ukrepe?
Že leta 2003 je bilo jasno, da večina Slovenije presega dovoljene koncentracije. Tudi po vstopu v EU smo imeli dve leti, da nekaj ukrenemo, se usedemo, naredimo strategijo, pa nič. Zdaj pa tik pred zdajci pade ideja, ki ni bila premišljena ali usklajena z nikomer. S tega vidika nisem navdušena nad rešitvijo. Če bi začeli razmišljati prej, bi lahko našli boljše. Po drugi strani pa je jasno, da imamo problem in da ga bo treba rešit. Promet je tako z vidika onesnaženopsti kot z vidika toplogrednih plinov v Ljubljani problematičen in ga treba omejiti. Ker nimamo dobrega javnega prevoza, bi pozvala ljudi, da se pripeljejo v Ljubljano po dva ali več v enem avtomobilu. Ti bi bili oproščeni takse, plačati pa bi jo morali tisti, ki pridejo sami. S tem bi v trenutku razpolovili število avtomobilov, ki pridejo v Ljubljano. Druga stvar, ki bi jo bilo treba rešiti, je spodoben javni prevoz.

Podpirate idejo tramvaja v Ljubljani?
Absolutno. Ljubljana sicer za tramvaj ni najbolj primerna, ker ima preveč krakov, ampak nekje je treba začeti. Treba je tudi vedeti, da promet ni edini vir onesnaženja. Tu so tudi gradbišča, pa daljinski transport in tako naprej. Če nam je res do zdravja ljudi, bi bilo treba urediti tudi te.

Kako pa je drugje po Evropi, tudi v drugih mestih je promet neznosen?
Opozorila so dobile tudi druge države in mesta. Slovenska mesta so problematična predvsem zaradi kotlinske lege. V primerjavi z drugimi evropskimi mesti ni toliko onesnaženja, a v kotlini ni menjave zraka. Dunaj na primer ni problematičen, ima veliko več onesnaženja, a ker vedno piha, vse odpihne.

Pozimi ste za poletje napovedali točo in hudourniške poplave, kar se je uresničilo. Se mora zgoditi katastrofa, kot je bila v Železnikih in Letušu, da ljudje začnejo razmišljati?
To je res, čeprav to ni slovenska posebnost. Ljudje reagirajo, ko je izkušnja osebna, poročila o poplavah v Aziji nas ne ganejo tako. Treba je vedeti, da podnebne spremembe ne bodo prinesle velikih sprememb v vremenu. Predvsem bodo zaostrile ekstremne pojave, hude suše in na drugi strani poplave. Že doživete katastrofe se bodo ponavljajo in škode bodo še hujše. Vreme nas opozarja in tega ne smemo ignorirati. Včasih so ljudje razmišljali, da če je bila poplava, dolgo ne bo nove. Ta logika ne velja več.

Pa se ljudje tega zavedajo dovolj?
Zdaj smo že tako daleč, da je problem spoznan. Smo v fazi, ko iščemo krivce, na primer ZDA in Kitajsko, vendar pa tudi že razmišljamo o tem, kaj bomo naredili in iščemo rešitve. Ljudje so pripravljeni in zdaj potrebujemo politično modrost. Aktivisti in znanstveniki smo svoje naredili. Mi lahko družbo dvignemo in aktiviramo, ne moremo pa je organizirat.

Bogatajeva opozarja na negativne posledice uporabe klimatskih naprav. © IFP

Kaj lahko naredi politika?
Potrebna je politika majhnih a vztrajnih korakov s pomočjo konsenza. Treba bi bilo spremeniti stališča, kar pa se ne da kar tako. Samo pisati zakone in uveljavljati le palico ni pametno. Določene stvari pa bi vseeno morale biti predpisane z zakonom; na primer da določene vrste stavb ne bi smeli graditi, da nekaterih aparatov, kot so stari hladilniki ne bi smeli več prodajati. Politiki bi morali biti tudi za zgled. Zakaj se vedno pripeljejo v največjih avtomobilih, saj so lahko tudi hibridi razkošne limuzine. Pogrešam tudi ukrep, da bi poleti poslanci nosili kratke rokave in izključili klimo.

Do Kjotskega protokola ste zelo kritični. Zakaj?
Kjotski sporazum problema ne more rešit, ker ga je bilo treba zelo oklestiti, da ga je toliko držav spoh podpisalo. Poleg tega bi v globalnem svetu zmanjšal emisije le za dobre tri odstotke, če bi se ga vsi držali, danes pa se na Baliju in v Evropi pogovarjamo o 50-odstotnem znižanju. Svet se ni bil sposoben dogovoriti niti o treh odstotkih, zdaj naj bi se pa o 50. Kjoto je bil zame test, koliko je sploh mednarodnega konsenza in koliko resno so nekateri mislili z njim.

Manjkala je tudi ratifikacija največjih onesnaževalcev.
Zanimivo je, da ga je na primer Avstralija ratificirala šele zdaj, pa je vseeno že prej namenila ogromno denarja za uresničevanje njegovih določil. Na drugi strani pa je Evropa, ki je blazno veliko govorila, a v nove tehnologije vlagala manj kot ZDA. Človek se vpraša. Tudi Slovenija je podpisala, da bo zmanjšala emisije z osem odstotkov in jih nato za 22 odstotkov povečala. Problematične so tudi druge evropske države, Italija, Grčila, Portugalska, pa Avstrija. Druščina je kar velika.

Letos se o podnebnih spremembah ogromno govori. Kaj je k temu najbolj pripomoglo, z IPCC ste prejeli tudi Nobelovo nagrado za mir?
Tu je bilo poročilo IPCC, tudi Nobelova nagrada je pomagala, predvsem v Aziji, saj je Evropa že zelo ozaveščena. Al Gore sicer z znanstvenega vidika ni naredi nič novega, on je le prejšnje poročilo IPCC prepisal v knjigo. Je pa ugotovil, kako stvari promovirat, tako da mu je uspelo premakniti ZDA in Avstralijo. Solidarnost je pokazalo tudi vreme. V zadnjem letu je bilo toliko ekstremnega vremena, da so ljudje postali bolj pozorni.

Koliko je v poročilu kompromisov in politične kuhinje, glede na to, da ste v prejšnjem ugotavljali, da je človek verjetno kriv za podnebne spremembe, v letošnjem pa, da je to zelo verjetno?
Ta preskok v večjo gotovost se je zgodil na osnovi boljših meritev. V poročilu je samo znanost in ni politike. Ta se nato vidi v povzetku, ki je čista trgovina, kaj boste vključili notri in česa ne smete. Izbor poteka najprej javno, ko pa pridemo do mrtve točke, se razdelimo v kontaktne skupine in brez prisotnosti medijev trgujemo. Toda tisti, ki odločajo o zakonih, morajo prebrati celo poročilo, ne bodo menda milijard dali na odnovi nekaj strani dolgega povzetka. Sicer so pa poročila vseh treh delovnih skupin v celoti dostopna na internetu.

Kako lahko korporacije prepričajo ljudi in politike, da človek ni kriv za podnebne spremembe?
Z veliko denarja, majhnimi lažmi in prirejanjem dejstev. Naj vam dam primer. IPCC je poročilo sprejel 2. februarja, že dva dni kasneje pa je BBC predvajal oddajo Velika klimatska prevara, ki je bil sponzorirana z denarjem korporacij in je sistematično raztrgala izjavo po izjavo iz poročila. Znanstveniki so naprodaj. Lobisti so najeli dobre znanstvenike, ki so iz poročila iztrgali tiste stvari, o katerim ne moremo biti gotovi, in iz muh naredili slone; z dobrim govorjenjem, holivudskimi in psihološkimi prijemi, saj vedo, da ljudje raje slišijo prijetne stvari kot neprijetne resnice.

Koliko je tega v Evropi in pri nas?
Tudi Evropa ni imuna na lobiranje. Meni se najbolj smili nemška kanclerka Angela Merkel, ki je fenomenalni politik, pa tudi fizik po izobrazbi. Tudi njej ni uspelo, da bi znižali hitrosti na cestah, ali da bi nemška avtomobilska industrija izboljšala tehnologijo, ki je na primer pri Audiju in Mercedesu zelo zastarela. Tudi v Sloveniji srečamo ljudi, ki nekaj govorijo, delajo pa drugo. Politiki na toliko načinov komunicirajo z javnostjo, pa naj še s tipom avtomobila.Tudi zvezdniki in ljudje, ki so vzor mladim, bi lahko vlekli s pozitivnim zgledom.

Je težava tudi v tem, da ljudje vidijo le kratkoročne učinke, ki so nekje pozitivni? V Rusiji se na primer topi celo permafrost in tam je zdaj rodovitna zemlja, česar se lokalni prebivalci veselijo.
Tako ni le v Rusiji, tudi pri nas je podobno. Lanska zima je bila najtoplejša v zadnjih 500 letih in to je bilo ljudem všeč. A kaj ko potem poleti dočakaš vročinski udar. Treba je videti širšo sliko. Kar smo prihranili pri kurjavi, je šlo v Železnikih v eni uri v nič.

So klimatske naprave res takšen strup za okolje?
Klime so najhujša stvar, saj za ohlajanje porabijo bistveno več energije, kot je je potrebno za ogrevanje. Poleg tega za ogrevanje porabljamo različne vire energije, za hlajenje pa samo elektriko. Ko pol Evrope naenkrat prižge klime, je hudo in sistem je bil že večkrat tik pred sesutjem.

Narava nam bo ušla izven kontrole, pravi strokovnjakinja. © IFP

Kako lahko v vsakdanjem življenju prihranimo energijo?
Zberite račune za energijo (za bencin, elektriko, ogrevanje, plin) in ugotovili boste, da gre velik del vaše plače samo za to. Obnašati se moramo sebično in varčevati zase, čeprav je ohranitev okolja lepši motiv. Ukinimo nepotrebne vožnje z avtomobilom. Skrit način varčevanja je tudi vzdrževanje naprav, napeljav in vozil. Že v šoli bi lahko otroke učili energijsko učinkovitost. Če uredimo energetiko, rešimo večino problemov z ekologijo.

Kaj pa alternativni viri energije?
Obnovljivi viri ne morejo rešiti težav z energijo za državni ravni, še posebej v Sloveniji ne. Njihove prednosti so bolj na lokalnem nivoju, saj so preveč odvisni od vremena. Kdo bo postavil vetrnice na Triglav ali na Karavanke. Gre za precejšnje posege v naravo, tudi pri biodizlu. Sprejemljivejša je biomasa, ki pa je premalo izkoriščana. Če ne bomo spremenili naših navad, bomo potrebovali nov blok jedrske elektrarne. Jedrska energija je v izbiri ostalih, ki so na voljo, še najbolj preverjena, čeprav jaz pravim, da je le aspirin. Trenutno pomiri, ampak moraš potem še vedno k zdravniku. Energija prihodnosti je zame jedrska fuzija, a Evropa vanjo ne vlaga dovolj denarja.

Kakšna bi bila optimistični in pesimistični scenarij prihodnosti?
Če hitro poskrbimo za tehnologije, ki zdaj čakajo v predalih, bomo imeli le bolj topla poletja. S cenejšo energijo bomo lahko manjše škode krili, zgradili valobrane, namakalne sisteme. Toda tudi po najbolj optimističnem scenariju bodo deli Afrike in Azije žrtvovani. Po drugi strani me skrbi, ker je šlo človeštvo v zadnjih nekaj tisočletjih letih pri izkoriščanju virov vedno do konca. Toda včasih nas ni bilo toliko in je imelo okolje čas, da so se viri obnovili. Dokler bosta nafta in plin tako poceni, ju bomo pokurili do zadnje kaplje. Narava nam bo ušla izven kontrole. Ljudje bomo le sprožilec in ko bomo prestopili prag, se bodo začele dogajati spremembe, na katere ne bomo mogli več vplivati.

Kaj pa kratkoročno?
Vse bo še enkrat dražje. Če nas zdaj skrbijo zadnje podražitev, bo čez deset let še veliko huje. In ko bo vsega primanjkovalo, naša država ne bo prenesla večjega števila tako imenovanih klimatskih beguncev. Ti begunci ne bodo začasni, ampak stalni, saj nekaterih držav, kot je Bangladeš, ne bo več. Sprožile se bodo družbene napetosti in v končni fazi to pomeni vojne.