Kihnejo in zbežijo iz ene stranke, ki so ji bili zvesti ter za stališča in vrednote katere so se zavzemali, v drugo. Z desne na levo, iz nove v še novejšo, iz kmalu poražene v morebiti kmalu zmagovalno. Tovrstna demokracija mi ni všeč, ker kaže na pomanjkanje trdnih stališč. Obračati plašč po vetru ne more pomeniti nič dobrega. Zvestoba šteje, saj če danes tako hitro zamenjajo strankarske kolege, le kaj bodo jutri z lahkoto ušpičili z mojim volilnim glasom?

Pomanjkanje svežine. Na listah pogrešam tudi svežino. Pa ne tiste v obliki neizvoljivih kandidatov, ki jih stranke podtaknejo v okraje, kjer se tako rekoč vnaprej ve, kateri konkurenčen kandidat bo pobral največ glasov. Ko vržemo na kup večino imen kandidatov z list, je jasno, v katerem lokalnem okolju je kdo v veliki prednosti, kam konkurenca resnega protikandidata sploh ne pošilja in kje se obetajo najhujši spopadi. Seveda stranke trdijo, da so njihovi kandidati najboljši, sveži in mladi, izobraženi in razgledani. A je jasno, da so nekateri tam samo za to, da listi privabljajo glasove, v parlamentu jih ne bomo videli, vsekakor pa bodo za uslugo pričakovali protiuslugo stranke, če zmaga. Le v približno tretjini volilnih okrajev je glede na kandidature izid volilnega spopada nepredvidljiv. Najbolj na nož bo šlo v tretji in četrti volilni enoti, v Ljubljani, kjer je zgoščenih največ nosilcev list in glavnih imen strankarske politike. Morda bo tako Ljubljana spet odločila volitve, kot je na zadnjih parlamentarnih volitvah (da je premagala preostalo Slovenijo) trdil Janez Janša.