Vse se je začelo z všečkom. Maja in že 22 let njen Pele, kot Bogdanu pravijo (skoraj) vsi, sta se ujela nekje na pomurskih ravnicah. Niti slutila nista, kje bosta čez dobri dve desetletji. Niti sanjati nista upala, da Maja nekoč ne bo več opravljala dveh služb v Avstriji in Sloveniji, in to sedem dni na teden, da Pele ne bo več montiral oken in vrat ter da bosta na zadnjih sedežih družinskega Kodiaqa počivala štiriletni Jaro Gašper in devetletni Timon.

Brezpogojna podpora 

»Če ne bi bilo Maje, verjetno nikoli ne bi uresničil svoje življenjske želje in postal tetovator. Vedno sem mislil, da je pri toliko dobrih tetovatorjih nemogoče prodreti samo s svojim talentom. Ampak Maja me je neomajno moralno in lep čas tudi finančno podpirala, da sem si upal pustiti službo, ki je pomenila le varnost, ne pa tudi pretiranega užitka,« s hvaležnostjo pove Pele. Najprej sta skupaj odprla studio za oblikovanje telesa in masažo v Mariboru, med delom tam pa se je Maja kalila v izdelovanju pirsingov, Pele pa v tetovatorstvu. »Če človek, ki je zares tvoj dušni sopotnik, o nečem sanja, mu moraš pomagati z vsemi močmi, da se sanje začnejo spreminjati v resničnost,« pravi Maja. 

In pred petimi, šestimi leti se je končno uspešno izteklo. V Gornji Radgoni sta odprla studio za tetoviranje, do katerega se nekateri brez pomislekov pripeljejo tudi z drugega konca Slovenije. »Moj uspeh v tetovatorstvu je v bistvu najin skupni uspeh,« s ponižnostjo sklene Pele, ko s ponosom pokaže njun lično urejeni hram umetnosti. V njem običajno odmeva »divja muzika, kakšna žagarija«, v smehu doda Maja, ki ima raje kak kakovosten rock, čeprav jo Pele rad zbode, da je ta za mehkužce. In vendarle povsem harmonično skupaj nadgrajujeta uspeh, ki sta ga ustvarila. 

Ampak vse ima svojo ceno. Vsak dosežek trdno sloni na zidakih garanja, začetniških skrbi, dvomov o pravilnosti odločitve in odrekanja. Maja brez kančka očitka, le z drobcem grenkobe v glasu omeni, da je prvorojenec Timon prva leta svojega življenja, v času, ko je bila ona glavni finančni oskrbovalec družine, ni poznal. Takrat sta vedela, da se mora nekaj spremeniti. »Če ne bi bilo otrok, bi verjetno še danes norela skozi življenje,« pravita.

Na dveh in štirih kolesih 

Zdaj vsi štirje norijo skupaj, a za zabavo. Skupaj najraje norijo po hribih in predvsem navzdol. Vsi so strastni kolesarji, zato se ne gre čuditi, da je nujen dodatek za avtomobil, ki ga bolj redko snamejo, nosilec za kolesa. Na njem so pritrjena tri polno vzmetena kolesa in en otroški, ki najstrmejših klancev še ni videl, a nadvse uživa pod Jarovim vodstvom po mini kolesarskih parkih. 

Starejši Timon v navalu zgovornosti v radgonskem narečju navrže cel šopek pomenljivih informacij: da v glasbeni šoli igra ksilofon, še raje pa »nažiga« na bobne; pa da je Božiček kupil prenizke in bo treba pisati za nove. Potem pa z navdušenjem razloži, kaj vse je na kolesu že doživel to poletje. »Na Peci je bila kar težka proga, ampak fejst zabavna. Pa v Bovec tudi gremo z bicikli in bo super,« pravi. Potem pa z otroško iskrenostjo potrdi sum, ki se mi poraja ob opazovanju ubranosti te družine: »Fajn mi je, ko gremo, ampak najraje sem pa doma.« 

Tam jih vsak dan, ko se vrnejo v svoj zeleni raj na robu pomurske vasice, pozdravijo glasna papiga, ki jo navajajo na življenje zunaj kletke, pa gugalnica, ki viseča z ogromnega drevesa čaka na otroško brezskrbnost, in potovalke, ki so vedno, za vsak slučaj, pripravljene nekje blizu vrat. Maja sproščeno razloži: »Raje, kot da bi neprestano čistili in urejali okoli hiše, pogledamo, ali v potovalkah kaj manjka, jih vržemo v prtljažnik in se gremo imet lepo.«

Tatovi skupnega časa 

Ko Maja s toplino objema Jara, ki se je pravkar prebudil, Pele pa potrpežljivo raztovarja kolesa, da bi se lahko zapeljali po gričkih okoli Negove, oba z zmagoslavjem priznata, da se jim kot družini vse postavlja na svoje mesto. »Vsak dan se poskušava s hvaležnostjo ozreti na vse, kar nam je dano. Pa ne mislim na stvari, čeprav je lepo imeti varen in udoben avto, urejeno hišo in vsega dovolj. Bolj mislim na čas, ki ga za družino iz delovnika kradeva vsak dan znova,« pojasni Maja. »Vedno si lahko govoriš 'samo še tole, malo še stisnem, če naredim danes, mi jutri ne bo treba', ampak v resnici temu potem ni nikoli konca. Prav vse lahko počaka, samo življenje ne,« povzame Pele, Maja pa se tiho strinja. Pred kratkim je izgubila teto, lani jeseni pa nenadoma in brez opozorila še očeta. »Celo življenje se je gnal do skrajnosti,« pravi, »delo mu je bilo najvišja vrednota, ki jo je prenesel tudi name. Šok ob nenadni izgubi časa, ki bi ga še lahko preživela z njim, me je začasno ohromil, dolgoročno pa dokončno okrepil v prepričanju, da je živeti skupaj, tukaj in zdaj najpomembnejše.« 

Seveda je pomembno, da imata Maja in Pele danes lično urejeni studio Tattoo Pele, v katerem tudi Maja izdeluje pirsinge. Seveda je pomembno, da Pele redno pobira nagrade za svoje izdelke. In seveda je pomembno, da obožujeta svoje delo. Še zdaleč pa to ni vse.

Uspeh je živeti 

Pele je tudi zaradi svojih izjemnih, realističnih podob eden najbolj cenjenih slovenskih tetovatorjev. Svoje mojstrovine včasih ustvarja tudi šest ur, krasijo pa posameznike iz vse Slovenije in tudi tujine. A vse Majine tetovaže niso njegovo delo. »Na eni od tetovatorskih konvencij sem se brez Pelejeve vednosti dogovorila za tatu. Tudi za kovačevo kobilo je treba poskrbeti,« v smehu prizna. Tetoviranje pa mika tudi njo. Že nekaj časa se uči, z vztrajnostjo in delavnostjo, ki jo premoreta oba, pa ni dvoma, da jima ne bi uspelo ustvariti ubranega tetovatorskega tandema. 

Tako – z nizanjem profesionalnih uspehov in nabiranjem povsem običajnih pa tudi nepozabnih trenutkov – člani družine Pelcl vozijo po vse manj razbrazdani cesti življenja, za katero ne bi potrebovali pogona na vsa štiri kolesa. Ni jim treba kljukati prevoženih prog, ni treba šteti nabranih kilometrov, ni jim treba paziti na pasti stranpoti. Svojo jasno izbrano smer – živeti – namreč potrjujejo vedno znova in z vsakim novim, za skupno mizo preživetim jutrom. Ker življenje pač naredijo trenutki.

Ljudje z otroki imajo pogosteje tatuje kot tisti brez otrok.
49 % milenijcev (starost od 18 do 35 let) ima vsaj en tatu.
Okoli 30 % celotne odrasle populacije ima tatu.
Med ženskami je več lastnic tatujev kot med moškimi.
Črno-sivi tatuji so še vedno pogostejši kot barvni.
Najpogostejša mesta za tetoviranje so (po tem vrstnem redu): spodnji del hrbta, zapestje, stopalo, gleženj in nadlaket.
50.000 do 300.000-krat na minuto je koža prebodena pri tetoviranju.
Leta 1999 so izdelali punčko Barbie s tatujem metulja na trebuhu. Po protestu staršev so jo umaknili iz prodaje.

Vir: The Harris Poll, Tattoo Takeover, 2015