“Nisem mogla reči ne, ker s sinom nisva imela kam,” razlaga 24-letna Ljubljančanka Alma Solakovič, ki ji je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (JSS MOL) dodelil bivalno enoto v petem nadstropju Filipovega dvorca v središču Ljubljane.

Gre pravzaprav za del skupnih prostorov sicer prestižne stavbe, v kateri je seveda napeljana centralna kurjava – a te v Almini mrzli sobici z visokim stropom ni.

Ker s sinom spita na žimnicah, ju toliko bolj zebe, nič bolje ni niti na stranišču s kabino za prhanje.

Bolj kot dejstvo, da skozi hodnik stanovalci vsak dan nesejo sušit perilo v sosednjo sušilnico, pa Almo ovira 105 stopnic, po katerih se težko povzpne do sobe, saj je imela decembra že drugič vnetje srčne mišice in so ji zdravniki po enotedenskem zdravljenju v kliničnem centru svetovali počitek in odsvetovali napore.

JSS MOL: Ni izjem
Solakovičeva je bila sicer uspešna na 13. razpisu JSS in ji je dodeljeno neprofitno stanovanje. A ker je šele 75. na seznamu, na ključe čaka že sedem mesecev. “Njen položaj je JSS MOL dobro znan in je bil zato prioritetno rešena z dodelitvijo bivalne enote v izogib odprtemu brezdomstvu. Pri dodeljevanju stanovanj uspelim prosilcem je razpisnikova naloga držati se vrstnega reda in ni možno upoštevati nikakršnih izjem,” razlaga direktorica JSS MOL Jožka Hegler.

Potrebe so velike
Heglerjeva v zvezi z bivalnimi enotami še pojasnjuje, da gre “za minimalne stanovanjske standarde”, pogodbe se sklepajo za določen čas, do prenehanja izrednih socialnih razmer. “Če gre za enoto s souporabo sanitarnih prostorov in/ali kuhinje, je prosilec izrecno opozorjen pred podpisom pogodbe. V praksi se nato izkaže, da imajo prosilci nerealna pričakovanja glede komfortnosti bivalnih enot,” dodaja in opozarja na ogromen razkorak med potrebami po bivalnih enotah in možnostmi za reševanje stanovanjske problematike.