Foto: Dare Čekeliš Suzana Kos Priznam, o kmetovanju nimam pojma, z razgledom na soline se ne ukvarjam, vikend na morju (čeprav zgrajen na črno in na kmetijski zemlji) kot statusni simbol me ne zanima. Zato oglasov o prodaji kmetijskih parcel s prekrasnim razgledom nisem zaznala sama. Nanje me je opozorila bralka, očitno Primorka, ki bi na Črni kal zapornico.

Nemoč. “Nepremičnine na Obali so že od nekdaj vroča tema, od sprejetja Černačeve uredbe pa sploh. Domačini imamo samo še večji občutek nemoči, ko cene rasejo v nebo, vse se razprodaja vikendašem, arogantnim in samovšečnim novim bogatunom, ki so do denarja prilezli na kdovekakšen način. In tisti, ki bi si rad ustvaril dom v domačem kraju in nima zemlje, ki bi mu jo domači odstopili, je v položaju večnega najema in stiskanja po stanovanjih v blokih ... Novinarji, pišite, objavljajte do onemoglosti in prisilite, da se bo dejansko kaj zgodilo. Naj se ruši, zapleni, pobere vrtoglave globe, vzpostavlja prvotno stanje. Naj se Primorska vrne v roke domačinov, naj se cene vrnejo na povprečnim ljudem dosegljivo raven,” je zapisala bralka, ki jo razburjajo oglasi o njivah s pogledom na morje in legaliziranimi enostavnimi objekti, ki morda to sploh niso, saj upravne enote ne preverjajo na kraju, kaj dejansko na kmetijskih parcelah stoji. Gradbena inšpekcija, ki v šestih letih po prijavi zloglasnih vil Vitoslava Türka še ni naredila nič, naj gre že na teren, če jih je premalo, pa naj si pomagajo s cariniki, ki bodo po vstopu Hrvaške v EU postali presežek.