Družbena aktivacija in dober zgled sta ključ do tega, da bomo svet pustili čist in prijazen za življenje nam in našim zanamcem tudi v prihodnosti, meni Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, s katero smo se pogovarjali v sklopu Žurnalovega projekta Glas generacije, ki ta mesec govori o pomembnosti skrbi za okolja in zmanjšanju ogljičnega odtisa.

Foto: Tanja Ristič Katja Sreš

Kakšna je po vaših opažanjih okoljska ozaveščenost med Slovenci?

Okoljsko ozaveščenost težko merimo s številkami, opažamo pa, da se s prihodom novih generacij zvišuje, saj so jim te vsebine predstavljene že v vrtcih in šolah. Mladi so tisti, ki vodijo zeleno štafeto in posledično navdušujejo starejše generacije, med katerimi se ozaveščenost tudi veča. Na naših družbenih omrežjih pa med sledilci prevladujejo mlade mamice, ki jim je mar za prihodnost svojih otrok.

Vse to potrjuje nedavna raziskava o dojemanju trajnosti, ki jo je izvedla Zveza potrošnikov Slovenije, ki je pokazala, da se Slovenci čutimo zelo trajnostne, vsaj kar se tiče odpadkov. Veliko rezerve pa imamo na področju transporta, saj smo zelo odvisni od osebnih avtomobilov in se težko navajamo na javni potniški promet. Odpadki so prav slovenska posebnost, kot sta na primer ljubiteljska kultura, prostovoljno gasilstvo … Kot narod se torej zavedamo pomembnosti delovanja na tem področju.

Negativne posledice mačehovskega odnosa do našega planeta opažamo že desetletja, napovedi okoljevarstvenikov za naslednje generacije so vse bolj črne. Če ne spremenimo svojih navad in če ne začnemo takoj, ne bomo uspeli ustaviti katastrofalnih sprememb na našem planetu. K temu lahko pripomore vsako podjetje, vsaka občina, vsaka družina, vsak posameznik … Zato je naša nova misija na Žurnalovi rubriki Glas generacije: “Zmanjšaj svoj ogljični odtis”, kjer bomo glasno ozaveščali o problematiki, spregovorili z zanimivimi sogovorniki in tudi tako poskrbeli za generacije, ki pridejo za nami. 

To je potrdil tudi lanskoletni referendum za pitno vodo, kjer smo bili Slovenci enotni in ga s skoraj 87% zavrnili. Ta je pokazal, da Slovencem je mar za naravo, v njej tudi preživljamo veliko časa. Pa jo dovolj cenimo?

Vsi naravo cenimo in sem prepričana, da nihče ne bi dejal, da je odlaganje odpadkov v naravo 'kul', prav tako uporaba plastičnih vrečk. Težava pa se skriva v tem, kako našo miselnost prenesti v vsakodnevne življenje in spremeniti naše potrošnike navade, ki vplivajo na to, da sploh pride do takšne količine odpadkov. Ne bi smeli biti ozaveščeni in okoljsko odgovoni le na papirju temveč tudi v praksi.

Foto: Profimedia Smeti, odpadki

Kje pa se zalomi, da teh navad ne prenesemo v prakso?

Živimo na avtopilotu in ne razmišljamo o tem, kaj kupujemo. Brez načrta gremo v trgovino in smo pod vplivom oglasov. Nujno je treba stopiti iz avtopilota in se vprašati, če določeno stvar res potrebujemo, ali si jo lahko zgolj sposodimo od znanca, si morda nekaj, kar že imamo doma, le popravimo. Podobno je pri hrani; ali sploh vemo, kaj bomo kuhali za cel prihodnji teden? Res je, da nakupovalne listke večina sedaj že uporablja, a če ne vemo, kdaj bomo nakupljena živila uporabili, ta hitro pristanejo v smeteh. Življenje se spreminja, zato moramo v naš sodobni tempo uvesti čim več malih korakov. Spremembe ne pridejo iz danes na jutri.

Foto: Profimedia Smeti, odpadki, ločevanje Če podjetja ne uvedejo določenih sprememb, tudi mi ne moremo spremeniti našega načina življenja. Večkrat poudarjamo, da je plastika čudovit material, ki ima dolgo življenjsko dobo in nam omogoča marsikaj, a ravno zaradi tega, je popolnoma neumno, da ga zavržemo po nekaj minutah. Treba bi bilo razmišljati, kako bi lahko imeli stvari v svojem življenju čim dlje. K tej miselnosti pripomore nakup čim bolj kakovostnih izdelkov. Večkrat slišimo očitke, da je zero waste zgolj za bogataše, a to ne drži, saj lahko na ta način ogromno prihranimo; če ne nakupuješ neumnosti, če skrbiš za svoje stvari, če prodaš stvari, ki jih ne uporabljaš in nakupuješ kakovostne stvari, ki ostanejo.

Slovenija Tako potratni smo Slovenci

Treba je zgolj začeti razmišljati in uvajati manjše spremembe, ki nam ustrezajo. Sedaj smo lahko še srečni, saj nam ni nujno treba postati vegan, ali se nujno odreči avtomobilu, plastiki … Zaenkrat še imamo izbiro, zato bi bilo super, da bi si vsak našel en korak ter postopoma dodajal nove. Sama se na primer trudim živeti brez plastike, zato stalno pišem proizvajalcem in jih spodbujam, da kakšno stvari naredijo drugače. Če nanje ne bomo pritiskali in jim dajali idej, želja, se ne bomo nikamor primaknili. Potrošniki in proizvajalci lahko skupaj zahtevamo tudi sistemske spremembe. Odpadki so nekaj, kar povezuje vse nas.

Na odpadkih je res največ poudarka. Katera pa so tista okoljska področja, ki bi tudi zahtevala našo pozornost?

Foto: EPA Prašiči Menimo, da bi bilo treba čim hitreje preiti na rastlinsko prehrano, saj ima meso ogromen ogljični odtis; zaradi pašnikov in pridelovalnih površin se krčijo gozdovi … Težava je v tem, da smo začeli pretiravati čisto z vsem; nakupovanjem, prehranjevanjem z mesom, vožnjo z avtomobilom za kratke razdalje. Če bi živeli v mejah našega planeta, bi bilo vse še v redu. A treba se je zavedati, da nas je vedno več, meje našega planeta pa se vedno bolj krčijo. Rešitev se skriva v pametni potrošnji in rastlinski prehrani ter da dodatno ne spodbujamo proizvodnje. Ne smemo pozabiti omeniti niti prometa in obnovljivih virov, zato menim, da nas čaka še kar nekaj dela.

Intervju V Sloveniji pojemo štirikrat več rdečega mesa, kot je priporočeno

Okoljska problematika zadeva celotno človeštvo, vsi smo v tem skupaj. Je torej rešitev tudi v večji politični angažiranosti in sistemskih spremembah?

Absolutno. Kot sem že omenila Gaussovo krivuljo; imamo skupino zelo ozaveščenih posameznikov, ki se trudijo, na drugi strani pa skupino ljudi, ki jim je popolnoma vseeno. Včasih ne zadostuje korenček in potrebujemo tudi palico, da 'polovimo' skupino posameznikov, ki jim ni mar. Sistemske spremembe so zatorej nujne. Potrošniki lahko prehodimo zgolj določen del poti do družbe z manj odpadki, naprej nam morajo pomagati proizvajalci z alternativami in odločevacli s sistemskimi spodbudami za dobre okoljske prakse in kaznimi za tiste slabe.

Foto: Nina Antič Ekologi brez meja

Kje se nahaja Slovenija s svojimi praksami na področju okoljske problematike? Koliko korakov naprej bi še morali narediti?

Vedno bomo dejali, da se vedno da storiti še več. Opažamo, da najboljše uspehe žanjemo na manjših področjih, torej v lokalnih skupnostih in občinah. V naši mreži se trenutno nahaja šestnajst občin, ki so na poti do zero waste in imajo jasno zastavljeno strategijo ter cilje. Prav tako imajo ustanovljen zero waste odbor, kjer sodelujejo tako občina, komunalna podjetja kot civilna javnost. To sodelovanje je prineslo rezultate, ki se kažejo v obliki zmanjšane količine odpadkov, velikih prihrankih in manjših izpustih v okolje. Že na ravni lokalne skupnosti bi se morali bolj povezovati, le en župan ne more uspeti z zero waste strategijo. Na ravneh lokalnih skupnosti se že kažejo rezultati, od občine do občine bi bilo te sisteme nato treba posnemati in na ta način bi Slovenija naravno postala zero waste država. Na tem področju tako ne potrebujemo posebne zakonodaje.

Smo sredi največje krize, s katero se človeštvo sooča v svoji zgodovini. Narava nam na različne načine sporoča, da je bilo dovolj. Nam že teče voda v grlo? Bi bilo treba dati v višjo prestavo?

Foto: Epa benetke poplava Vsa poročila strokovnjakov s tega področja so jasna, da je skrajni čas, da se nekaj spremeni oziroma bi bilo treba spremembe uvajati hitreje. Vedno skušamo biti pozitivni in optimistični, da se da in se spremembe, pa čeprav počasi, dogajajo.

Vas je strah za prihodnost, za svet, v katerega vstopajo naslednje generacije?

Mene je strah že za našo generacijo. Če bi se zavedali, da je covid-19 posledica našega neodgovornega ravnanja z okoljem, bi bilo marsikaj drugače. Moramo se začeti zavedati, da je skrb za okolje egoistična dejavnost, saj skrb za okolje v bistvu pomeni skrb za naše zdravje. Če v okolju nekaj ni v redu, tudi v nas ne bo. Saj vidimo; v naših telesih je mikroplastika, tudi izpusti iz sežigalnic vplivajo na naše zdravje. Ko se bomo začeli tega zavedati, bomo tudi ukrepali.