Zakaj je K2 tako zahtevna gora?
Gre za to, da je to druga najvišja gora sveta, ki daleč presega okoliške vrhove v Karakorumu in ima zaradi tega slabo vreme oziroma svoj način vremena. Kadarkoli se poslabša, najprej udari vanjo. Druga stvar pa je konfiguracija gore. Ko si enkrat na višini 8000 metrov, se zna zgoditi, da se ob poslabšanju vremena ne moreš spustiti nižje, ker obstaja velika nevarnost snežnih plazov. Tako da lahko slabo vreme ujame plezalce v tistih višinah, kar je potem eden od glavnih vzrokov za nesreče.

Kakšne so vaše izkušnje s to goro?
Pravzaprav takšne kot izkušnje vseh plezalcev, ki so plezali nanjo. Bil sem član prve slovenske uspešne odprave na to goro in uspelo mi je priti na vrh. Doživel pa sem vse tisto, kar ta gora na žalost ponuja. Tisti dan, ko smo dosegli vrh, se nam je vreme poslabšalo in bili smo ujeti na višini 8000 metrov. Šesterica nas je bila, štirje smo se vračali z vrha, dva sta se dvignila do našega tabora, da bi naslednji dan to poskusila. Potem nas je šest obstalo v šotoru na višini 8000 metrov. Morali smo nekako navzdol. Dvema se nama je naslednji dan uspelo prebiti v dolino, še trem dan pozneje, Boštjan Kekec pa je umrl. Tako da nam je K2 postregla čisto z vsem, kar gora pozna in ima.

Nesreča, ki se je zgodila prejšnji konec tedna na K2, je zahtevala 11 življenj. Menite, da je bila odločitev glavnine plezalcev, potem ko je plaz odnesel tri plezalce, za sestop pravilna?
Absolutno je bila pravilna. Dejstvo je, da na tej višini (8200 metrov, op. p.) ne more nihče nikomur nič pomagati, in odločitev ljudi, da so šli navzdol, je bila v vsakem primeru pravilna. Iz preprostega razloga, ker jim gor ne morejo priti na pomoč. Čakanje na tej višini pa človeško telo tako oslabi, da te vsaka ura čakanja, kaj šele dan, naredi manj mobilnega, manj sposobnega, da bi se vrnil, tako da je edina možna alternativa poskus sestopa.