Bosna radi, Slovenija se gradi* – to je pregovor, znan še iz 70. let, ko so delavci iz Bosne in Hercegovine začeli v Slovenijo prihajat na delo. Kaže, da se od takrat ni veliko spremenilo – razen da so delavci postali tujci, nekateri pa so se pri nas ustalili in na gradbiščih delajo kot državljani. Večje razlike med njimi in tistimi novimi, ki jih posredniki novačijo, da pri 35 stopinjah Celzija in več hitijo z dokončanjem gradenj, ni. Na ljubljanskem Bregu je denimo del gradbišča pokrit kar z dvema senčnikoma. “A vidite tisto belo? To ni džamija, to sta senčnika,” hudomušno razlagajo delavci. Toda na tem gradbišču nimajo vsi sreče, da bi se skrili pod njima. “Šele ko dva ali trije padejo v nezavest, nam delovni čas skrajšajo do 14. ure, in to le za nekaj dni, sicer pa delamo od 7. do 19. ure. Župan Janković nas osebno preverja vsaj od trikrat do štirikrat na dan, je pa res, da je vse že dvakrat častil z rundo pijače,” pripovedujejo. Malico jedo med 15. in 16. uro, vodo dobijo iz hidranta. Ker delajo ob Ljubljanici, je relativno znosno – v primerjavi s tistimi, ki gradijo parkirišče ekonomske fakultete. Od podjetja na dan prejmejo po deset evrov, kar zadošča za malico in dve ali tri plastenke vode.

Usoda. Ali so zadovoljni, sem spraševala tako tiste, ki delajo za javno podjetje, kot tiste, ki delajo pri zasebniku. Odgovori so bili enaki: danes ni dobrega delodajalca, moraš pa delati. Vdanost v usodo ne preseneča, če celo delovni inšpektor ugotavlja, da vročina nad 28 stopinjami ni opravičljiv razlog, da bi delavec delo odklonil.

*Bosna dela, Slovenija se gradi.