Kakšna je vaša zgodba? Kako ste dobili delo v socialnem podjetju?
Najprej sem delal na črno v avtopralnici, hkrati sem bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Z zavoda sem dobil domov pošto, ali bi šel na razgovor za kuharja. Zadeva mi je bila všeč pa še plačali so nam, zato sem se odločil za to.

Kaj pa šola?
Najprej sem hodil na Litostroj, pa sem padel zaradi neopravičenih ur. Potem sem šel na trgovsko in sem naredil prvi letnik, pa drugega sem skoraj naredil, potem pa mi ni več šlo.

Koliko je družinsko okolje vplivalo na to, da ste pristali v socialnem podjetju, da šole niste naredili?
Ma, doma so legende. Vseskozi so mi govorili: “Daj, naredi to šolo, brez šole ni nič.” Nisem jih poslušal, zdaj pa vidim, kako je in da bi šolo moral končati.

Zakaj pravzaprav vam v šoli ni šlo?
Na Litostroju sem nabral 470 neopravičenih ur. Dva dni pred koncem šole je učitelj prišel v razred in mi povedal, da sem izključen. V šoli nikakor nisem mogel zdržati.

Meni so ocene že šle, a sedeti notri – to pa ni šans! Nisem mogel. Zdržal sem dve uri, potem pa sem šel kar domov. Doma sem bil na računalniku, vse drugo, samo za knjige nisem bil. Problemov z ocenami nisem imel, imel sem dvojke, trojke; na trgovski sem bil dober, zdržati pa nisem mogel, res.

Kako je bilo zdaj spet sesti v šolske klopi? Kot vem, ste morali pred zaposlitvijo v socialnem podjetju opraviti program nacionalne poklicne kvalifikacije.
To je bilo pa kul. Zato, ker so nam plačali pa še samo kuhali smo, nič nismo sedeli. Imeli smo le prakso. Edine knjige so bile tiste s kuharskimi recepti.

Pravite, da ste bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Koliko časa?
Malo manj kot eno leto.

In koliko so vam na zavodu pomagali pri iskanju zaposlitve; so bili aktivni ali so vas bolj ali manj pustili pri miru?
Bolj malokrat so me napotili na delo. Na pol leta sem dobil za poslati približno dve, tri prošnje. Res, več ne. Drugače sem si sam po internetu iskal službo in pošiljal prošnje, ampak ni bilo nič.

Koliko prošenj za službo ste poslali na mesec?
Okrog pet, deset.

Za kakšna delovna mesta pa?
Za avtopralnice, pomoč v kuhinji in tako naprej. Take stvari. Pa za delo v skladiščih.

Pa ni šlo?
Od desetih prošenj sem dobil mogoče en odziv, naj pridem na razgovor. Ko sem prišel tja, so rekli samo, da me bodo poklicali, pa niso nikoli.

Ste imeli občutek, da so kandidate izbrali vnaprej?
Ja, imel sem ga.

Pa so vas delodajalci, kot je to po zakonu, o izbranem kandidatu obvestili?
Spomnim se, da so dva ali trije poklicali, da so dobili delavca, in se mi zahvalili, drugače pa ne.

Kaj pa svetovalci na zavodu? Ste bili z njihovim delom zadovoljni? Omenili ste, da so vas na zaposlitev napotili le nekajkrat.
S svetovalko sem se videl le enkrat. K njej sem šel na začetku, ko sem se vpisal na zavod, potem me pa ni nihče več vabil. Glede na to, koliko folka je na zavodu, to ni nič čudnega.

Se vam zdi dovolj, da ste bili pri svetovalki le enkrat v vsem letu?
Ne, to ne. Verjamem, da imajo ful dela, ampak lahko bi se malo bolj potrudili.

Rekli ste tudi, da ste delali na črno.
Na črno sem delal od 16. leta. Plačevali so mi na roke. Nekaj sem pri 15 letih delal še prek študenta – to so mi plačali na račun, drugače pa vse na roke.

Je bila vsaj plača v redu, ko ste denar dobivali na roke?
Ja, je (smeh). Boljše kot tu zdaj (v socialnem podjetju, op. a.). Itak. Zdaj imamo 640 evrov plače, tam sem imel pa malo manj kot jurja.

Vam je torej žal, da ste se vključili v program socialnega podjetja?
Ni mi žal! Ker v avtopralnici so mi pozimi zmrznile noge, delo kuharja pa me veseli.

Se kot kuhar vidite tudi čez 30 let?
Se.

Kaj pa najbolje skuhate?
Pohvalijo me, da ful dobro delam domače raviole; pravijo, da bom Italijan.

Kako pa na vašo novo službo gledajo domači, prijatelji? Jim poveste, da gre za socialno podjetje?
Ma ne, saj me nihče ne sprašuje, kaj in kako je to. Vedo samo, da sem pomočnik kuharja, da smo zdaj odprli gostilnico.

Potem nimate občutka, da bi to službo imeli za nepravo? Nekateri strokovnjaki namreč opozarjajo, da so lahko delavci v socialnih podjetjih na določen način stigmatizirani.
Meni je vseeno. Jaz vem, kje delam, koliko se bom naučil in koliko izkušenj bom dobil. Dobil bom enake izkušnje kot nekdo, ki dela v navadni gostilni, ki ni socialna. Tako da se za to ne sekiram.

Bo po vašem mnenju pozneje lažje najti službo?
Zagotovo, ker bom imel več izkušenj. Poleg tega imam zdaj vsaj ta papir (potrdilo o nacionalni poklicni kvalifikaciji, op. a.) za pomočnika kuharja, pa organizatorji socialne gostilne naj bi nam po končanem programu pomagali najti službo – če se to ne bo zgodilo, bom delal pri bratu, ki ima tudi gostilno.

Pa ne spet na črno?
Ne, ne bom šel več na črno.

So vas inšpektorji kdaj obiskali, ko ste delali na črno?
Ne, nikoli. Tudi če bi prišli, vem, kaj bi rekel.

Kaj bi rekli?
Da sem pri kolegu. Samo odšel bi. Saj inšpekcija nič ne more.

Menite, da bo gostilna zaživela, da boste imeli službo še po novembru, ko se bo izteklo sofinanciranje države in Evropskega socialnega sklada?
Mislim, da. Danes je prvi dan, pa ne morem verjeti, koliko ljudi je. Petdeset jih je bilo sigurno že (do 13. ure, ko sva se pogovarjala, op. a.). V gostilnico prihajajo v glavnem starejši gosti, pa še žena predsednika Türka je bila danes tukaj.

Ta projekt je zelo zamujal. Ste bili kaj živčni?
Smo bili, ja, ker so nam rekli, da se bo odprlo že januarja, odprlo pa se je šele aprila. Zamujali so štiri mesece. Ni me bilo sicer strah, da ne bi uspelo, saj se vse ne more kar porušiti.

Ampak v Ljubljani smo že imeli socialno trgovino, pa ni šlo.
Zdaj kaže, da bo šlo. Vsaj tak filing imam, ker je bilo prvi dan toliko ljudi.

Za kaj ste po tej izkušnji bogatejši?
Prišel sem malo k pameti. Ne čisto – da ne bom lagal –, ampak malo pa sem.

Zdaj imate prvič redno zaposlitev.
Upam, da bo tudi zadnja.

Da se boste tukaj tudi upokojili?
Ja, recimo.

Kaj sicer menite o pokojninski reformi?
Jaz pravim, da bom itak umrl, preden bom dočakal pokojnino. Če že zdaj tako dvigujejo starost za upokojitev, ne vem, kaj bo šele čez deset let. Po mojem bomo morali delati do devetdesetega.

Pa varčujete za pokojnino?
Nič ne varčujem, o tem bom razmišljal, ko bom starejši. Kupil sem si avto, ki ga moram odplačevati, tako da nimam denarja, da bi zdaj dajal še za pokojnino.

Boste praznovali 1. maj, zdaj ko imate prvo redno zaposlitev?
Bom.

Vam ta praznik sploh kaj pomeni?
Vem samo, da se kuri kres pa da se pije. To je to.