Ko sem v petek med bančniki merila, tako neuradno, kako globoko so za svoje komitente – predvsem tiste posebne – pripravljeni seči, sem bila šokirana. Z obrestnimi merami se da barantati kot na tržnici. A le če ste vplivni – politično ali ekonomsko. Če imate le plačo ali penzijo, se lahko za sanjsko nizke obrestne mere obrišete pod nosom. So pač obresti za rajo in obresti za elito. Tiste, ki banki lahko prinesejo precej posrednega zaslužka, bankirji nagradijo s sanjsko nizko obrestno mero. Seveda se ti osebni bombončki (vredni nekaj deset tisoč evrov) pokompenzirajo:

1 “Plačajo jih drugi komitenti”, ki dobijo precej višje obrestne mere.

2. “Plačajo jih podjetja”, kjer dela tak vplivnež, ki k tej radodarni banki preseli velik del bančnega poslovanja družbe, ki jo vodi. Lastnikom pa se o tem, da je to (drago) plačilo za uslugo, niti ne sanja.

3. Če pa se radodarna bančna igra ne izide in je banka v državni lasti, plačamo običajni komitenti še drugič – kot davkoplačevalci prek dokapitalizacije.


500 elitnih
Najpozneje spomladi bomo spet dokapitalizirali državno NLB. In po aferi Sigma, pa aferi Modro varčevanje, pa aferi kartelnega dogovarjanja za provizije na bankomatih, aferi Ultra in še in še ... se sprašujem – vprašati pa bi se moral predvsem prvi finančnik v državi Franc Križanič –, ali in kako obsežen je seznam sanjskih (klientelističnih) posojil v državni NLB. V mali Factor banki je elitnežev 49. Če bi jih bilo pri NLB 500, je to v 20 letih izgubljenih 33 milijonov evrov. Minister, davkoplačevalci smo res siti netransparentne vreče brez dna na TR3.