“Babi, prižgala sem ti svečko,” sem kot triletni otrok rada razlagala babici in čez nekaj let začudeno ugotovila, da se s svečko pravzaprav spominjam druge, že preminule babice. Prižiganje sveč je bilo tudi za mojo družino tradicija, s katero smo se spominjali pokojnih in njihovih življenjskih zgodb.

Čaščenje prednikov so poznali že pogani, obred prižiganja sveč, ki izhaja iz krščanske tradicije, pa smo sprejeli skoraj vsi Slovenci, ne glede na versko prepričanje. V ospredju mnogih danes ni več krščanska nota, ampak potreba, da se spomnijo preminulih in jih počastijo s prižigom sveče. Plamen sveče je mnogim prijeten, ker simbolizira to, da spomin nanje ni pozabljen.

A nemara s tem pretiravamo. S povprečno 11 svečami na leto smo namreč prvi na svetu v potrošnji sveč na prebivalca. Postali smo svojevrsten fenomen, kupovanje in prižiganje sveč pa vseslovenski obred, v katerem marsikoga zanese.

Kvaliteta, ne kvantiteta. Kot se je spreminjalo spominjanje in čaščenje prednikov, pa lahko obred zdaj bistveno spremenimo tudi mi. Ga posodobimo. Spomin na pokojne je namreč lahko okolju prijaznejši. Opustimo lahko nakupovanje ton embalaže nagrobnih sveč iz plastike in namesto teh investiramo v takšno s trajnim ohišjem, tako imenovano ekološko, ali pa svečo, ki jo bo napajalo sonce. Tudi število sveč na grobovih ne pomeni večje intenzivnosti spominov, včasih že ena svečka pomeni, da spomin na preminulega v nas še vedno gori.