Balet je zvrst plesa, ki jo večina ljudi raje gleda kot izvaja. Čeprav privlačna za ogled, težka za izvedbo. Na odru se ne vidi, koliko kapljic znoja je preteklo na odru ali koliko poškodb so vaje potegnile za seboj, tudi utrujenost profesionalni plesalci dobro skrijejo. 
"V tem poklicu je najpomembnejša ljubezen do baleta, saj od tebe zahteva tako fizične kot psihične napore. V primeru, da po plesu nimaš neizmerne želje in potrebe, zelo težko vztrajaš," pove Neža Rus, 22-letna novopečena članica Ansambla SNG Opera Ljubljana, ki se z njim ukvarja že od malih nog.

Po njenih besedah je za izvajanje baleta ključna dobra fizična pripravljenost, ki je poleg tehnike, ki se je naučijo v šoli in jo vsak dan izpopolnjujejo na jutranjem treningu, baza za vse, kar pozneje počno na odru. Zato ne čudi, da imajo kar šestkrat na teden zjutraj uro in petnajst minut dolg trening, na katerem se ogrejejo, pilijo tehniko in se pripravijo na vaje, ki jih čakajo čez dan. Število vaj je sicer odvisno od predstav, ki so na sporedu. Zgodi se tudi, da imajo dnevno po šest ur treninga. Tedensko jim tako ostane zgolj dan za počitek, pa še takrat se rado zgodi, da "(pre)pogosto razmišljamo o baletu oziroma si ogledamo predstavo".

Popoln odklop od baleta si lahko plesalci privoščijo poleti pred začetkom nove sezone, ko imajo za to na voljo mesec dni. "Čeprav zveni precej 'kičasto', je balet na nek način moje življenje. Posvetim mu veliko časa in energije. Še posebej, ko je v teatru pestro in mi ne preostane veliko časa za kaj drugega," odkrito pove mlada plesalka, ki se je za poklicno pot v baletu odločila šele med srednjo baletno šolo. K temu je pripomogla majhna možnost za zaposlitev v gledališču, ki je odvisna od različnih faktorjev, zato so to zanjo dolgo bile zgolj "sanje in močna želja". Že tekom šolanja namreč prihaja do raznih selekcij, nič lažje pa ni do redne zaposlitve priti niti po končanem šolanju. Razlog se skriva v poznem upokojevanju plesalcev, zaradi česar ni veliko prostih delovnih mest.

Nove kadre največji slovenski gledališči iščeta tudi preko meja naše države, saj iz slovenskih baletnih šol ne dobita zadostnega števila plesalcev, ki bi ustrezali repertoarju, ki ga izvajajo. Poleg tega so šole v tujini načeloma dosti boljše in so plesalci, ki maturirajo iz teh akademij, lahko boljše pripravljeni na delo v gledališču. "Vseeno pa to ni pravilo, sem mnenja, da je to še vedno slovensko narodno gledališče in bi morali čim več priložnosti  dati domačim plesalcem," veliko število tujih plesalcev v ansamblu komentira Rusova.

Kot pove, ima sama pot veliko vzponov kot tudi padcev: "Najtežje je vztrajati, ko ti ne gre. To doleti vsakogar, saj ima vsak kdaj takšno obdobje. Takrat moraš držati motivacijo in čeprav ti stvari ne uspevajo tako kot veš, da bi ti lahko, dati na treningu ter vajah vse od sebe."  Vseeno se zgodi, da telo ne more slediti umu in ure treninga pustijo posledice. "Težko je postaviti mejo, do kako močne bolečine se še da potrpeti, in kje je nujno prenehati, da se situacija ne poslabša. Veliko poškodb zahteva daljše okrevanje, saj se je predolgo delalo preko bolečine," razloži Rusova. V primeru, ko so poškodbe prehude, uteho išče v gledanju ostalih plesalcev, od katerih se po njenih besedah "lahko ogromno nauči in dobi inspiracijo za trdo delo še naprej".

Rivalstvo med plesalci obstaja, a v manjši meri

V tem (in še marsikaterem drugem) poklicu velja, da si kot plesalec nadomestljiv in hitro pristaneš na stranskem tiru. Rivalstvo v tem poklicu zato ni nič vsakdanjega. "Vsi imamo namreč podobne cilje in si želimo čim bolj uspeti," pojasni Rusova in v isti sapi doda, da imajo med seboj sicer dobre odnose, kar jim tudi olajša delo. "Skupaj preživimo veliko časa in to v zelo intimnem okolju, skupaj ustvarjamo in to nas poveže. Veliko lažje je izpeljati predstavo in v njej uživati, če se s sodelavci dobro razumeš. Da delo ni preveč monotono, si ga znamo tudi malce popestriti," se nasmehne. 

Vseeno pa nad vsemi plesalci visi opomin o omejenem roku trajanja njihove kariere, ki jim povzroča dodaten pritisk. Pri tem jim nista v pomoč niti institucija oziroma država, ki bi jih po končani karieri v kakršnemkoli smislu usmerili in pomagali. "Nek pritisk vsekakor obstaja, saj se zavedaš, kako kratka je kariera, ki jo lahko skrajšajo tudi hujše poškodbe. To definitivno ni najbolj siguren poklic. Kolikor mi je znano, ni nobene organizirane usmeritve. Prepuščeni smo sami sebi, nekateri se usmerijo v učenje, drugi koreografirajo ali ostanejo v hiši in se lotijo kakšnega administrativnega dela. V ansamblih je zato tudi dosti starejših plesalcev, ki fizično ne morejo več plesati klasičnih predstav," odkrito pove.

Obolela in ožuljena stopala so del njihovega vsakdana

Kot je Rusova že omenila, poškodbe predstavljajo velik del tega poklica. "Skoraj vedno te kaj boli. Plesalci lahko le upamo, da ne pride do česa hujšega, zaradi česar bi bilo treba za dalj časa na bolniško. Če sem imela v srednji šoli veliko težav z vneto ahilovo tetivo, imam v teatru srečo, da do česa hujšega še ni prišlo. So pa obolela stopala, ki so večinoma posledica nošenja t.i. špic oziroma posebnih baletnih copati, ki nam omogočajo ples po konicah prstov, pogost pojav. Če imaš tako neudobno obutev na nogah več ur dnevno, je bolečina neizogibna. Se pa tudi stopala navadijo na to. Problem se pojavi predvsem, če te ožulijo, saj stopala v tem primeru potrebujejo čas, da se pozdravijo," predstavi tudi manj ugodno plat baleta. 

Med katero sodi tudi stalno odrekanje in zdravo prehranjevanje. Ker je balet v prvi vrsti vizualna umetnost, je kljub spremembam, ki so v zadnjem času nastale na tem področju, še vedno dosti pritiska na balerinah in njihovi zunanji podobi. Kar pa za seboj potegne tudi posledice, motnje prehranjevanja so v tem poklicu tako izjemno pogoste. Kot pa poudari Rusova, to ne deluje na dolgi rok, saj je poklic izredno fizično zahteven. "Če se ne prehranjuješ v primernih količinah in pravilno, vseh dolgih vaj in nastopov ne moreš odplesati tako dobro kot bi sicer lahko." 

Tudi sama je že bila deležna komentarjev na temo svoje zunanje podobe, s podobnimi kritikami pa so se soočale tudi njene sodelavke. "Kako pa se s tem spopademo, je različno od posameznika do posameznika. Vsekakor moraš biti dovolj močan, da te ne prizadane preveč in da zaradi tega ne greš v ekstreme in se hrani odrečeš, " zaključi.