Na portalu predlagam.vladi.si je državljan ministrstvu za pravosodje predlagal spremembo zakona o dedovanju v delu, ko gre za dedovanje po zakoncih, ki nimajo otrok oz. potomcev.

Svoje razmišljanje je utemeljil na primeru vdove, ki je zaradi te točke zakona ostala brez doma: "Edini dedič v takem primeru bi moral biti zakonec, s katerim nekdo vse življenje skupaj ustvarja, na koncu pa (če nekdo nenadoma umre in (še) ni napravil oporoke) deduje zakonec polovico, drugo polovico pa si delijo starši oz. sorojenci zapustnika, če starši niso več živi. Veliko je primerov, ko so tudi sorojenci med seboj odtujeni oz. se iz različnih razlogov niti ne pogovarjajo, pa ima potem tak sorojenec zapustnika pravico dedovati. Poznam primer (in ni edini), ko je vdova morala prodati hišo, ker ni imela denarja, da bi izplačala sodediče (brate in sestre zapustnika, ki niso imeli stikov veliko let in zapustnika niso prišli niti pogledat, ko je bil bolan, kaj šele, da bi mu kdo pomagal). Na stara leta je tako ostala brez doma, za katerega je vse življenje delala, sedaj pa se komaj prebija v najemniškem stanovanju. Žalostno do neba!"

Načrtujejo poglobljeno obravnavo ureditve, tudi glede dednih redov

Z njim se je strinjalo 85 ljudi, očitno pa tudi na ministrstvu za pravosodje razmišljajo o tem, da je na tem področju napočil čas za velike spremembe.

"Veljavna slovenska dednopravna ureditev večinoma izhaja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, torej iz drugačnih družbenih razmer, kot so današnje. V skladu s splošnim trendom, ki je zaznamoval razvoj dednega prava v 20. stoletju, so se dedne pravice krvnih sorodnikov zmanjševale na račun povečevanja pravic v korist zakoncev," ugotavljajo, zato so se v drugih državah dedne pravice zakoncev v primerjavi z dednimi pravicami potomcev in tudi drugih sorodnikov bistveno povečale.

"Takšna ureditev temelji predvsem na dejstvu, da sta zakonca tista, ki pridobivata premoženje skupaj, v medsebojnem sodelovanju, medtem ko krvni sorodniki k temu načeloma z ničemer ne pripomorejo," menijo na ministrstvu.

In kljub temu, da veljavna ureditev dedovanja omogoča opisane korekcije pri dedovanju zakonca v drugem dednem redu, na ministrstvu za pravosodje v prihodnjem letu načrtujejo poglobljeno obravnavo veljavne ureditve - tudi glede dednih redov v povezavi z dilemami glede nujnih dedičev in njihovih nujnih deležev - v okviru širše skupine pravnih strokovnjakov, napovedujejo.

Kakšna je trenutna oblika zakona?

V skladu s slovensko zakonsko ureditvijo dedovanja v drugem dednem redu zapuščino pokojnika, ki ni zapustil potomcev, dedujejo njegovi starši in njegov zakonec. Pokojnikovi starši dedujejo eno polovico zapuščine po enakih delih, pokojnikov zakonec pa deduje drugo polovico zapuščine. Če pokojnik ni zapustil zakonca, dedujejo pokojnikovi starši vso zapuščino po enakih delih.

Kljub temu zakon o dedovanju omogoča, da lahko sodišče na zahtevo zakonca, ki deduje z dediči drugega dednega reda, odloči, da deduje zakonec tudi del tistega dela zapuščine, ki bi ga po zakonu dedovali drugi dediči oziroma, da deduje zakonec vso zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi zakonec zašel v pomanjkanje, če bi se delila.

"Sodišče pri odločanju o tem upošteva vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost zakonca, premoženjske razmere in pridobitno sposobnost drugih dedičev ter vrednost zapuščine. Institut povečanja dednega deleža zakonca torej omogoča razdelitev zapuščine v skladu z materialnimi potrebami zakonca, ki so mu zaradi zapustnikove, torej zakončeve smrti odtegnjena potrebna življenjska sredstva. Institut povečanja dednega deleža zakonca je tako korektiv določb o zakonitem dednem redu in predstavlja socialni element pri določanju zakonitih dednih deležev," pojasnjujejo na ministrstvu.

dezurni@styria-media.si