Prestop v Heerenveen?
Selitev na Nizozemsko je velik korak na moji nogometni poti. Seveda sem zadovoljen in vesel, da mi je to uspelo, dosedanji trud se mi je nekako poplačal. Tudi sam pa se zavedam, da bom zdaj moral delati še bolj trdo, če želim priti na raven, ki sem si jo zadal kot cilj.
In kakšna je ta raven?
Da bi si lahko z nogometom služil kruh. Da bi igral z in proti najboljšim na svetu, da bi bil član velikega kluba. Želim si, da bi bil to moj poklic, ker me igranje nogometa tudi najbolj veseli.
Kateri klub od velikih bi vam najbolj ustrezal?
Moja velika želja je, da bi zaigral na Anfieldu. V dresu Liverpoola, kar bi mi bilo najbolj všeč, ali pa tudi v dresu katerega drugega kluba. V veliko čast pa bi mi bilo tudi, če bi lahko nastopal za slovensko člansko reprezentanco. Rad bi se dokazal tudi v dresu z državnim grbom.
Fenomenalne. V trening centru imajo deset igrišč, poleg tega pa so tu še objekti, kjer lahko vadiš gimnastiko, ples za koordinacijo, pa boks … Imajo prav vse. Lahko vadiš za agilnost, moč … Veseli me, da ni le nogomet, nogomet, nogomet, ampak je vse zelo raznoliko. Trenerji so zelo odprti, vseskozi so pripravljeni pomagati. Za zdaj sem res navdušen.
Koliko tekem ste že odigrali?
Eno prijateljsko. Na uradnih tekmah še nisem imel pravice nastopa, ker še nisem bil registriran. Zaigral sem za mladince, torej za nekoliko starejše. Zmagali smo s 3:2, debi je nekako uspel. Pri Heerenveenu imajo kadetsko, mladinsko in B ekipo. Pri slednji igrajo tisti, ki se jim še ne uspe prebiti k članom, ali pa kdo iz prvega moštva, ki je bil dlje časa poškodovan. B ekipe imajo tudi svojo ligo.
Kako so v klubu stopili v stik z vami?
Njihov oglednik me je opazil na turnirju, ki smo ga februarja odigrali v Zagrebu. V maju smo zaigrali tudi na turnirju v Sloveniji in takrat so me prvič kontaktirali, pravzaprav mojega očeta. Takrat nas selitev na Nizozemsko še ni zanimala, saj smo imeli tudi druge ponudbe. A po njihovi predstavitvi kluba, načrta in procesa, smo se brez večjih razmislekov odločili za Heerenveen.
V igri je bil tudi Dinamo.
Res je. Zaradi bližine je bil v igri Dinamo, tu sta bila še Maribor in Atalanta. Glede na razdaljo so bili vsi ti klubi precej bližje mojega doma, a to ni pretehtalo. Odločitev je bila narejena predvsem zaradi ocene, da bi bilo to najboljše za moj razvoj. Tako sem odšel v Heerenveen.
V tempu. Vse je hitrejše. Igralci so hitrejši, bolj so tehnično podkovani, igra je hitrejša. Vse je na višjem nivoju, tudi trenerji pričakujejo več od tebe. Heerenveen je klub, ki ima večje ambicije. Vse skupaj se precej razlikuje od slovenske kadetske lige. Sicer se v Krškem odlično dela z mladimi, mislim, da bo iz naše generacije izplaval še kakšen fant (poleg Luke Kerina (Inter) in Luke Gučka (Betis), op. p.). Dobro smo se ujeli. Do 15 let smo bili državni prvaki, osvojili smo Nike Cup v Sloveniji, v Evropi pa smo bili peti (v četrtfinalu je Krško z 1:0 ugnal švedski Malmo FF, op. p). Tudi zdaj smo postali jesenski prvaki.
Je pa Heerenveen zelo 'slovenski'. Je bil prestop zato lažji?
Vsekakor. Zdaj smo gor že štirje Slovenci. Vse je lažje. Znali so mi povedati kje je kaj v mestu, kako se naj vedem na treningih, resnično so mi pomagali. To je velika prednost zame. Drugi fantje, ki so prestopili v tujino, na primer Luka Guček, tega niso imeli. Sprejeli so me super, skupaj hodimo na večerje, kosila … Luka Zahović je sicer pri članih, včasih igra tudi za B ekipo, zato se bolj družim z Aleksandrom Palamarjem in Andražom Mrkonjo, ki sta nekje moje starosti. Lažje se je bilo vklopiti v ekipo, v sistem igre.
Ste jih že prej povprašali, kako je pri klubu?
Z Acotom se poznava že od prej iz reprezentance. Aleksander je dober dečko in bila sva na zvezi. Lepo so me vpeljali v klub. V njem je tudi Makedonec Dragi Putevski, ki je skavt za naše področje, in nas je tudi vse pripeljal v Heerenveen. Gor nam je kot neki drugi oče, vseskozi nam pomaga. Prav tako nam je v veliko pomoč naš zastopnik Nusret Jashari.
Za kakšno mesto gre?
Heerenveen je po velikosti podoben Novemu mestu. Je staro mesto, ljudje pa so odprti, pripravljeni pomagati. Meni se zelo dopade. Ni pa tako, da bi zvečer zahajal ven. Je pravo nogometno mesto.
Kako je z vašo nizozemščino?
Res je težak jezik. Nekaj sicer že razumem, da bi mi pa uspelo tvoriti kakšen stavek, to pa še ne.
Če se ne motim, živite pri neki družini?
Tako je. Igralci, ki prihajajo iz tujine, živijo pri družinah. Kot da bi bili v nekem rejništvu. Kupujejo
hrano, perejo ti reči in podobno.
Vsekakor odločitev ni bila lahka. O tem smo se doma veliko pogovarjali in premlevali. A na koncu je prevladalo dejstvo, da gre za neko uresničitev mojih sanj. Za nekaj, kar sem si želel že odkar sem se začel ukvarjati z nogometom. V bistvu smo bili vsi nekoliko prestrašeni, a takšno reč je treba zgrabiti z odprtimi rokami. Skupno smo se odločili, da je treba storiti ta korak naprej.
Je pomagalo, da je bil tudi oče nogometaš?
Seveda. Tudi v tem smislu, da ko sem ga kot majhen gledal na tekmah, sem si želel tudi sam biti nogometaš. Vedno mi je bil vzor, odigral je veliko vlogo v moji dosedanji nogometni poti. Resnično mi je veliko pomagal, tako je bilo tudi pri tej odločitvi. Poleg mene je glavni akter v vsej tej zgodbi.
Vas pa nikoli ni mikalo, da bi bili vratar kot oče?
Ne. Tudi sam mi je dejal, da naj poskusim vse drugo razen vratarske vloge (smeh).
Krško se je prebilo v prvo ligo. Ste mogoče razmišljali tudi o tem, da bi ostali in morda počakali na kakšno priložnost pri članih?
Niti ne. Ponudbe so začele prihajati dokaj zgodaj, takrat je Krško igralo še v drugoligaški konkurenci. Ko so se člani prebili v prvo ligo, se nekako že nisem mogel umakniti nazaj. Sem pa zadnja dva meseca že treniral s prvo ekipo in rad bi se zahvalil trenerju Tomažu Petroviču in vsem, ki so delali z mano. Res je super trener, spoštujem ga tudi kot osebo.
Koliko dni dopusta ste dobili za božič in novo leto?
Doma bom 14 dni, potem pa me znova čaka resno delo. Tretjega januarja se vračam na Nizozemsko. Za ta čas sem dobil urnik, načrt priprav. V njem je zapisano, kaj moram početi doma, da bom imel osnovo za zimske priprave.
Bolj sva se držala nogometa, a se je našla tudi kakšna drugačna tema. O šoli, o življenju, puncah… (smeh).
Kakšen je bil nasvet ob zadnji temi?
Predvsem mi je povedal nekaj o svojih izkušnjah in dejal naj se učim iz njegovih napak (smeh).
Kaj pa šola?
Delal jo bom prek interneta. Preko Skypa bom imel individualne ure. Se pravi, ko bom neko snov predelal, bom imel na Skypu test in odgovarjal na vprašanja. Hodim na športno gimnazijo v Novem mestu, kjer mi gredo resnično zelo na roko. Sem prvi takšen primer na novomeški gimnaziji in z mano so morali sprejeti neko šolo na daljavo. Zelo sem jim hvaležen. Vse je lažje, ker mi gredo na roko.