Vam je v zvezi z delom v SCT kadarkoli kdo grozil?
Ne, moram reči, da ne. Sporazumevanje z Zidarjem je bilo zelo vljudno, ne pa vedno najbrž čisto iskreno. Govoril je eno, naredil pa drugo.

Na razrešitev z mesta prisilne upraviteljice ste se pritožili. Kdaj bo znana odločitev?
Pričakujem, da v enem, največ dveh tednih.

Sodišče vas je razrešilo, ker naj bi SCT mimo soglasja upniškega odbora prodal računalnike in ker ste podaljšali poroštvo eni od hčerinskih podjetij SCT ...
Tako definicijo zavračam. V postopku prisilne poravnave SCT nisem naredila ničesar narobe.

Kaj pa je res?
Prodanih je bilo za 4.607 evrov računalnikov, SCT pa ima 450 milijonov dolga in veste, da je to minorna zadeva. Podpisala sem le tehnično dovoljenje, da se lahko naredi seznam opreme in pripravijo fakture. Nato bi moral SCT to predložiti sodišču, ki bi zahtevalo mnenje upniškega odbora in mene kot prisilne upraviteljice. Nikoli prisilna upraviteljica ne zahteva mnenja od sodišča. To je stvar dolžnika.

Se je torej sodišče oprlo na napačne argumente ali ne pozna postopka?
Ne bi želela tega tako reči, sodišče postopek mora poznati, je pa napačno sklepalo. Zato sem prepričana, da mi bo na višjem sodišču s svojo pritožbo uspelo. Mimogrede, sama sem, ko sem videla, kaj se dogaja vložila ugovor na prodajo računalnikov. SCT je šel s to prodajo računalnikov naprej. Upniški odbor pa je, ko sem bila že razrešena, prodajo potrdil, in to celo za nazaj.

Očitajo vam tudi, da ste za SCT podpisali poroštva – zakon pa je jasen, da tega ne bi smeli ...
Ni šlo za dajanje poroštev, ampak zgolj podaljšanje. Če tega ne bi storila, bi bilo poroštvo unovčeno, SCT pa bi moral plačati dva milijona evrov. V dokumentaciji izrecno piše, da ni nastala nobena nova obveznost za SCT. Vendar je odvetnica, ki je predlagala mojo razrešitev, potegnila ven le tisto, kar se ji je zdelo primerno. Mediji in sodišče so ji sledili.

Ali sta oba primera del igre nekoga, ki je vedel, kam bo vse zapeljal?
Seveda. Absolutno. Zidar je bil do mene korekten, vendar pa je bila v ozadju sto in ena igra ljudi iz SCT.

Je Zidar obvladoval ta položaj?
Ne.

Je torej res, da on že leto ali celo več ni vedel, kaj se v podjetju dogaja?
Za nazaj tega ne bi mogla presojati, v času prisilne poravnave pa so bile pri vodenju SCT težave.

Zakaj se Zidar ni odločil, da naslednika postavi prej?
Eno je gotovo velik moški ego, in v takem primeru je težko najti naslednika, ki bo vsaj približno tako dober kot on. Pa tudi iskal je v napačnih krogih. V SCT je zagotovo štiri ali pet struj, klanov. Vsak ima svoje somišljenike in svoje interese. Ti klani so se med sabo klali in mnogi so imeli interes, da gre SCT v stečaj, ker so že vsi obdelali svoj vrtiček, kaj bodo obnesli ven in kako bodo te vrtičke naprej obdelovali in imeli zagotovljeno svojo prihodnost. Jasno je, da se med sabo niso razumeli.

Zidar je pred prisilno poravnavo odprodajal nepremičnine. Vas je odstavitev doletela, ker je bilo pričakovati, da boste izpodbijali te prodaje?
Dobila sem predlog, in to v trenutku, ko je SCT najbolj potreboval denar za plače, da če kot najverjetnejša stečajna upraviteljica ne bom izpodbijala prodaje določenih nepremičnin, ki so bile sklenjene tik pred prisilno poravnavo, bo kupec SCT takoj nakazal denar. Moj odgovor je seveda bil, da take obljube ne morem dati. Vsak posel je, če je bil škodljivo izpeljan, izpodbojen. Brez revizij tega za noben posel vnaprej ne moreš vedeti in noben stečajnik take obljube vnaprej ne more dati.

Ste že dobili tak nespodobni predlog?
Nikoli v svoji desetletni praksi. Bila sem globoko presenečena.

Od koga je prišla ta ponudba?
... (premolk, op. p.).

Je bil to Pogačar, ki je za medije sam povedal, da vas je zaprosil za soglasje ...
... (premolk, op. p.). Odvetnik Bandelj me je poklical in povedal, da je Pogačar pripravljen plačati tisto pogodbo, če mu kot bodoča stečajna upraviteljica, ker vse kaže, da stečaj bo, tega v stečaju ne bom izpodbijala. In moj odgovor je bil, kot sem že rekla, da tega zagotovila ne morem dati. Ko sem ta posel začela raziskovati, mi je bila pogodba tudi predstavljena, nisem pa je videla. V njej naj bi celo pisalo, da naj bi kupec teh nepremičnin kupnino poravnal tri mesece po tem, ko se vpiše v zemljiško knjigo. Ta pogoj mi je bil izjemno čuden. Ne morem razumeti, da bi se nekdo vpisal v zemljiško knjigo, ne da je plačal kupnino. Tako pogodbo naj bi SCT svetovali pravniki.

So vam pojasnili, zakaj ta trimesečni rok?
Tega odgovora nisem nikoli dobila. Sem pa že pred tem v podpis dobila cenitve za nepremičnine, ki naj bi se odprodale, in tudi že pogodbe s fizičnimi osebami, ki so jih pripravljene kupiti. Zneski so se mi kot laiku – sicer ekonomistu – zdeli izjemno nizki.

Za kakšne zneske je šlo?
Šestdeset kvadratnih metrov veliko stanovanje v Piranu v bloku bi se prodalo za 60 tisoč evrov. Hiša v Trnovem ...

Govorite o hiši, ki naj bi jo kupil Ram invest?
Ja, ta hiša, ki bi jo bilo sicer treba podreti, ampak je zraven 600 kvadratnih metrov zemljišča, naj bi se prodala za 104 tisoč evrov. Taka je bila cenitev.

Kdo je delal cenitve, kdo so bili kupci – je bil povsod Ram invest?
Takrat Ram investa ni bilo še nikjer. Najprej je šlo za fizične osebe. Njihovi imena in priimki mi niso nič povedali, ker nisem nikogar od njih poznala. SCT pa je pritiskal, naj se nepotrebno premoženje čim prej odproda, ker denar potrebuje takoj, da bo lahko plačeval odvetnike.

Bi lahko bili zaradi teh nerealnih cenitev tudi cenilci kazensko odgovorni?
Absolutno. Prepričana sem, da cenilci niso korektno opravili svojega dela, zato soglasja za te prodaje nisem dala. To je šlo nato na upniški odbor brez mojega soglasja. Tudi njim sem pojasnila, da so nepremičnine podcenjene. Pojasnila sem jim, da zagovarjam prodajo na javni dražbi ali z javnim zbiranjem ponudb, saj šele trg pove, ali je cenitev korektna ali ne.

Kaj je rekel upniški odbor?
Strinjal se je z mano.

In kakšna je bila odločitev upniškega odbora?
Niso sprejeli nobenega sklepa, ne pozitivnega ne negativnega.

In brez tega soglasja prodaje ni?
Tako je. Šlo je za stanovanje v Piranu, hišo na Linhartovi, hišo v Trnovskem pristanu, zemljišče v Trnovem in počitniški objekt SCT, mislim, da na Krku. Šele ko prodaja petim fizičnim osebam ni šla skozi, se je pojavil Ram invest in trdil, da njegova pogodba pa velja in bi jo realiziral. Zahteval je sestanek z mano. Zraven sta bila Rojc in Dušan Mes, prokurist SCT. Ker sem izrazila dvom, da pogodbe ni mogoče realizirati, je rekel, da bo od nas zahteval odškodnino na podlagi neizpolnjene pogodbe. Predlagal je tudi, naj za vsak primer vendarle gremo na sodišče in upniški odbor, če mislimo, da brez tega objektov ne moremo prodati.

Koliko časa je minilo od tega pogovora in vložitve predloga za vašo razrešitev?
16 dni. Pa še nekaj je bilo zelo zanimivo, v ponedeljek (6. junija, op. p.) je bilo popolnoma jasno, da CPL v zgodbo SCT ne bo vstopil in sva oba z Mesom novinarjem tudi povedala, da ni druge možnosti kot umik prisilne poravnave in stečaj. Naslednji dan sem bila razrešena kot prisilna upraviteljica. Tudi zato se mi zdi, da je ta razrešitev – milo rečeno – čudna.

Bi za razrešitvijo lahko stala Ram invest in Pogačar, ker niste pristali na njegovo ponudbo?
Vsekakor je preveč naključij, kako so stvari tekle do moje razrešitve, da bi verjela v naključja. Ne morem pa javno povedati, kaj si o vsem mislim, ker nimam dokazov in bi se le izpostavljala tožbi ljudi, ki imajo bistveno večjo moč in več denarja.

Se je vodstvo SCT res vedlo kot veveričke, ki so v zadnjem letu, dveh spretno skrile najboljše orehe, kot je to opisal Lahovnik?
Zelo veliko je bilo pospravljenega, ampak to je počelo širše vodstvo, ne le trojka, ki je bila na vrhu.

Je SCT propadel torej tudi zaradi frakcij in notranjih bojev?
To je verjetno res, poudarjam verjetno, ker tega ne morem dokazati. Dejstvo pa je tudi, da je bilo v SCT leta in leta preveč zaposlenih. Gradbena operativa je delala z izgubo, pa so vseeno leta in leta prikazovali pozitivno bilanco, ker so odprodajali premoženje. V osnovni dejavnosti so imeli preslabe pogodbe, preveč zaposlenih in so z avansi pokrivali luknje preteklih poslov.

Zakaj so šli toliko pod ceno?
Zato, da so pridobivali delo – in nekaj časa je to šlo. V eni točki pa se z aneksi ni dalo več pokriti poslov, ki so jih pridobili pod ceno. Nato je prišla kriza in nekaj zgrešenih odločitev ter prepozno odpuščanje zaposlenih. Pa se nagrmadi.

Koliko ljudi je na SCT delalo, pa se ni vedelo, kaj sploh delajo?
Od 300 do 400.

To je polovica vseh, ki so bili v zadnjih mesecih zaposleni v matičnem podjetju?
Tako je.

So bili to predvsem inženirji?
Ni šlo le za inženirje, ampak za srednji in višji strokovni kader. Vsekakor pa je bilo preveč ravni vodenja v SCT.

Ste Zidarja kdaj soočili z vsem tem?
Seveda. Takoj na začetku sem mu povedala. V svoji zgodovini sem se 20 let ukvarjala z reorganizacijami v podjetjih in take stvari hitro vidim. Zidar pa je rekel, da je ljudi zelo težko odpustiti. Mnogo ljudi v SCT ni delalo ničesar, nekateri so delali celo škodo, drugi pa so delali tudi proti njemu. SCT je imel 29 hčerinskih družb, ki so samostojne pravne osebe s svojim vodstvom – vanje se prisilni upravitelj matičnega podjetja ne sme vtikati. Tam se je mimo moje vednosti lahko dogajalo marsikaj. Če ponazorim: v SCT holdingu je bil direktor in večinski lastnik Zidar, v d. d. je bil direktor Zidar, v hčerinskem podjetju SCT Naložbe je bil na vrhu prav tako Zidar, v hčerinski družbi te družbe TAČ, ki se je prodala, spet Zidar. Lahko je počel, kar je hotel.

Menite, da je Zidar vso to zapleteno organizacijo pripravil načrtno?
Težko bi ga neposredno obtožila tega, zdaj se tako zdi, ampak on se je do konca bojeval in bil proti temu, da gre SCT v stečaj. Tako rekoč prisiliti ga je bilo treba, da se je odpovedal lastništvu in podpisal umik predloga prisilne poravnave, kar je pomenilo stečaj. Ali je bil arhitekt ali so mu zadeve ušle iz rok, morda kombinacija tega skupaj z veliko krizo v gradbeništvu. Zakon mu je pa marsikaj omogočal.

Je prodaja TAČ izpodbojna?
Prodajo TAČ bi lahko izpodbijal samo stečajni upravitelj SCT Naložb, ki so bile lastnik TAČ, če bodo seveda šle v stečaj. Predlog je vložen.

Mes je dejal, da so bile banke premalo zagnane za reševanje SCT.
Ja, banke so se od vsega začetka nagibale k stečaju. Na prvem razgovoru so mi povedali, da ne verjamejo v rešitev SCT.

Kdaj je bilo to?
Februarja ali v začetku marca. Takrat je SCT imel še precej poslov in z njimi bi preživel do konca leta, vendar bi potreboval nekaj podpore bank s posojilom in izdajo garancij. Banka je rekla, da nove izpostavljenosti ne pridejo v poštev, da ni govora. Razumem, ker kdor bi dal takrat deset milijonov evrov v SCT, bi ga linčali, češ da rešuje Zidarja in meče denar skozi okno, poleg tega se Zidar takrat še ni bil pripravljen umakniti.

Bi bilo takrat SCT mogoče rešiti?
Če bi banka takrat dala SCT deset milijonov, bi se SCT rešil – stoodstotno. Zdaj ko je šel v stečaj, bo šlo več kot sto milijonov. Ampak očitno je bilo za nekatere glavno, da se nič ne naredi narobe, če pa se ne naredi nič – to pa ni pomembno.

Bodo največjo ceno zdaj plačale prav banke?
O tem sem tudi jaz prepričana.

Koliko bodo izgubile?
Banke so vsak mesec samo za vodenje garancij zaračunale 105 tisoč evrov. Mislim, da bodo zaradi stečaja izgubile ne le polovico vrednosti dokapitalizacije NLB, ampak celotno. Treba je namreč gledati multiplikator, poslov preprosto ne bo več.

Koliko ste zaslužili s prisilno poravnavo?
Ker trdijo, da sem bila krivdno razrešena, mi ne pripada nobeno nadomestilo. V treh mesecih in pol samo štirikrat ali petkrat nisem bila v SCT, sicer pa vsak dan, tudi do 19. ali 23. ure. A mi zato ne pripada nobeno plačilo. No, pa tudi če bi bila plačana, bi dobila manj kot referentka v SCT, ki je likvidirala fakture.

Kakšne pa so bile sicer plače v SCT?
Plačno področje je bilo v SCT sploh zelo neurejeno. Kakih sto ljudi je v SCT imelo individualne pogodbe. To so bili zneski okrog 15 tisoč evrov bruto na mesec. Prav ti zdaj zahtevajo enormne zneske kot prednostne terjatve, skupaj jih je samo iz naslova individualnih pogodb za več milijonov evrov. Izstopajoči znesek je bil med 300 tisoč in 400 tisoč evri.

Je Zidar v tem času, ko so bili delavci brez plač, plačo dobival?
Ne, nihče ni bil privilegiran.

Kaj pa odvetniške storitve in svetovanje, vsega skupaj je bilo menda za 249 tisoč evrov?
Odvetniške storitve so se plačevale, tukaj je bil zelo velik pritisk. Moja naloga je bila parafirati izplačila, ki so iz tekočega poslovanja. Od odvetnikov sem vedno dobila specifikacijo – delo na prisilni poravnavi, čeprav se s temi ljudmi nisem srečala in meni niso pomagali. Ko sem vprašala Zidarja, kaj je to delo, je odgovoril, da delajo zanj, in kot prisilna upraviteljica se v to nisem imela pooblastila vtikati. Tudi sicer so pooblastila zelo omejena. Prisilni upravitelj nima pravice zahtevati menjave direktorja, člana uprave, stečaja hčerinske družbe ali pripojitve, nič od tega. Prisilni upravitelj je le nadzornik odlivov, da niso privilegirani določeni upniki in da se ne poplačujejo stare terjatve. Večina javnosti tega ne razume.

Ste se kdaj o reševanju SCT pogovarjali z Isajlovićem?
Ne.

Stečajna upraviteljica Vegrada ugotavlja, da bi morali insolventnost razglasiti leto prej, kot so jo. Ali je enako z SCT?
Absolutno, prepričana sem.