V rokah imate zadnjo, 47. številko letošnjega Žurnala. O dogodkih, ki so letos premikali politične in družbene meje slovenskega prostora, smo pisali v domala vsaki od njih. Pozitivnih novic je bilo malo. Smo zato krivi mediji? Tudi. A menim, da je treba glavne krivce iskati na Šubičevi in Gregorčičevi ulici. V Sloveniji smo priča socialni in ekonomski degradaciji. Kriza je priročen izgovor za brezglavo rezanje pravic državljanom. Priročen zato, ker se nikomur od ljudi, ki sedijo v vladni ali parlamentarni palači, niti sanja ne, kako bi državo dvignili nad gladino. Da ne bo pomote. Hvala bogu, da je vlada pod streho spravila pokojninsko reformo. A ta je bila potrebna že pred petimi leti, ko besede kriza še ni bilo v besednjakih ministrov. Če je treba zatisniti pas, ga je pač treba. Imam pa (vsaj) dva pomisleka. Najprej, se bodo pravice, ki so jih ljudem odvzeli, v času debelih krav vrnile? Dvomim. Nadalje, z nekaterimi načrtovanimi rešitvami vlada dviga meglo nad druge ukrepe. Bo slovenski državni holding rešil gospodarstvo? Malo verjetno. Bodo pa interesne skupine lažje vplivale na odločitve, ko gre za državno premoženje. Degradacija je hujša, ko gre za moralo, etiko in odgovornost politikov. Tudi zato se jim je zgodila ulica. Kako so v 22 letih zašli s poti, so najnazorneje pokazale železne ograje, ki so na praznovanju dneva samostojnosti in enotnosti ločevale politične elite od navadnih smrtnikov.

Dobre novice. Še sreča, da imamo športnike, Tino, Anžeta, Rajmonda, Urško ..., ki za promocijo naše države naredijo več kot vsi politiki skupaj, in peščico uspešnih podjetnikov, kot sta Boscarol in Akrapovič, ki krize praktično ne poznata, njuni izdelki pa pometajo s svetovno konkurenco.